Koroški akademski pevski zbor Mohorjan deluje v okviru Kulturnega društva Mohorjan na Prevaljah. Od svojih začetkov v letu 1999 do danes so koroško petje ponesli po širnem svetu in v zadnjih letih kar nizajo uspehe – tako na državni kot na mednarodni ravni. Društvo pa je razen zborovske dejavnosti v ožjem pomenu aktivno na številnih ravneh glasbene kulture – od naročanja novitet in založništva, prek organizacije koncertov in festivalov do nacionalnih pobud. Od leta 2005 zbor vodi Helena Buhvald Gorenšek. O zgodovini, poslanstvu, programih in prigodah zbora sem se pogovarjala z Žigom Berložnikom, asistentom dirigentke.
Koroški akademski pevski zbor Mohorjan
Foto: arhiv KAPZ Mohorjan
Začniva na začetku. Od kod izvira ime društva in zbora?
Leta 1991 je na Prevaljah prišlo do prenove farne cerkve, ki je takrat dobila nove orgle, izdelane v Škofijski delavnici v Mariboru. S tem se je na Prevaljah začelo organizirano kulturno življenje, začeli so z organizacijo koncertov in prireditev v okviru kulturnih sezon. Zaradi takratne društvene neorganiziranosti so bile koncertne sezone odvisne zgolj od peščice ljudi, primanjkovalo je tudi sredstev za obsežnejšo aktivnost in zato so 24. septembra 1997 ustanovili Kulturno društvo Mohorjan. Ime je dobilo po Mohorjevi družbi iz Celovca, ki je leta 1919 zaradi političnih nemirov (plebiscita) skupaj s stroji in delavci prebežala na Prevalje, kjer je delovala vse do leta 1927, ko se je zaradi težkih razmer dela selila v Celje. V osmih letih delovanja na Prevaljah je izdala več kot dva milijona knjig.
Prevalje
Foto: arhiv KAPZ Mohorjan
Med svojim raziskovanjem sem zaznala, da se med pevci Mohorjana precej priimkov znajde večkrat. Je v zboru več članov istih družin?
Zbor je bil ustanovljen leta 1999 in je nastal iz prevaljskega mladinskega zbora. Takrat ga je vodil Marjan Berložnik in povečini je bil res sestavljen iz nekaj pevcev, ki so jih družile tudi sorodstvene vezi, kasneje pa so se zboru pričeli pridruževati tudi pevci izven družinskega kroga. Danes se sicer članstvu še poznajo ti sorodstveni začetki, a le še kot »ostanki«. Precej članov prihaja tudi iz drugih koroških vasi in mest in so se na sobotne vaje pripravljeni pripeljati tudi iz več kot pol ure oddaljenih krajev.
Lahko bi rekli, da je tak začetek za zbore v malih krajih kar značilen. Pa vendar se zdi, da se tu vaša »majhnost« konča. Postajate prepoznavno ime ne le v slovenski, temveč tudi na mednarodni zborovski sceni. Kam vse vas je pot zanesla v zadnjih letih?
Poleg koncertiranja po Sloveniji in v zamejstvu – predvsem na avstrijskem Koroškem – nas je pot večkrat zanesla v tujino, predvsem na tekmovanja. Leta 2009 smo se udeležili tekmovanja Slovakia Cantat v Bratislavi (Slovaška), v letu 2013 smo bili najboljši mešani zbor tekmovanja ter se s tem uvrstili v finale za veliko nagrado tekmovanja v Riminiju (Italija), lani smo bili absolutni zmagovalci tekmovanja Cro Patria v Splitu. Nedavno smo na mednarodnem tekmovanju v severnoirskem Derryju za las ušli stopničkam, slavili pa so naši Nikolaji iz Litije. Strokovna komisija je vselej prijetno presenečena nad nami, saj smo zbor, ki si šele utira pot na mednarodnih odrih in smo še vedno dokaj nepoznani. Vedno pa tudi presenetimo s podatkom, da prihajamo iz majhnega kraja, in ne iz večjega mesta, ki se navadno ponašajo z zbori najvišje kakovosti.
Za vaše zadnje potovanje na tekmovanje v Derry ste sredstva zbirali na prav zanimiv način – z dražbo umetnin in bolšjim sejmom.
Res je. Za naš zbor takšno potovanje predstavlja ogromen strošek in sredstva smo se trudili poiskati na vse mogoče načine. Ker na državni ravni nismo prejeli sredstev in navkljub radodarni pomoči občine nismo uspeli zbrati dovolj, potovanje pa bi bilo nemogoče izpeljati zgolj s sponzorstvi in prispevki pevcev, smo poskusili z inovativnimi »fundraising« akcijami.
Tako smo organizirali dražbo, za katero so svoja dela donirali slovenski umetniki. Seveda so cene umetniških del visoke in redkokdo si v teh časih lahko privošči kupiti umetnino za nekaj sto evrov, a nekaj sredstev je iz tega vira vendarle prišlo.
Še bolj uspešen kot dražba pa je bil bolšji sejem. Pevci so prebrskali svoja podstrešja in kleti ter na Prevaljah v okviru semenjega dne Jesenskih srečanj priredili »bolšjaka«. Odziv je bil odličen in pot na Severno Irsko uresničena.
Bratislava, 2009
Foto: arhiv KAPZ Mohorjan
Rimini, 2013
Foto: arhiv KAPZ Mohorjan
Rimini, 2013
Foto: arhiv KAPZ Mohorjan
Mar to pomeni, da imate kljub svoji dokazani kakovosti s pridobivanjem sredstev na institucionalni ravni težave?
Kot velika večina zborovskih sestavov v Sloveniji se tudi mi soočamo s pomanjkanjem sredstev za uspešno delovanje, predvsem nepriznavanjem kakovosti na državni ravni. Kljub temu da se z večine mednarodnih tekmovanj vračamo z odličnimi uvrstitvami, nemalokrat z zlatom in prvimi mesti, smo v očeh odločevalcev povprečen, nereferenčen zbor brez zadostnih kompetenc (kakor se je letos glasila utemeljitev ministrstva).
Smo pa letos za naše dosežke prejeli zelo lepo priznanje, na katerega smo posebej ponosni – nagrado občine Prevalje, najvišje priznanje naše občine, za posebne dosežke ter promocijo občine po Sloveniji in zunaj državnih meja.
Pogosto se zgodi, da se bolj kot pred tekmovanji v tujini slovenskim zborom tresejo hlače zaradi tistih v domovini. Bo držalo tudi za vas? Sicer na regijskih že nekaj let blestite, dvakrat pa ste se več kot uspešno udeležili tudi že Naše pesmi.
Prav gotovo se vsi slovenski zbori z veliko lažjimi koraki odpravljamo na mednarodne odre. Slovenska zborovska scena je majhna in nemalokrat zelo zahtevna in kritična. Naša pesem v Mariboru je zato na vsaki stopnji razvoja zbora svojevrsten izziv.
Mi oba naša mariborska tekmovalna nastopa nosimo v lepem spominu. Na prvem (leta 2012) smo osvojili srebro, naziv najboljšega debitantskega zbora tekmovanja, naša dirigentka Helena pa je bila razglašena za perspektivno mlado dirigentko. Že na naslednji Naši pesmi leta 2014 pa smo prejeli zlato plaketo, kar je bilo res lepo priznanje našega truda in napredka, naša Helena pa je dobila priznanje z nagrado Glasbene matice Ljubljana za obetavnega zborovodjo.
Na nazadnje omenjenem mariborskem tekmovanju ste torej osvojili zlato, uvrstili pa ste se takoj za tri univerzitetne APZ-je. Je to v vaših očeh vaš največji uspeh?
Morda res, predvsem zato, ker te v Sloveniji včasih kar s težkim srcem priznajo. Trdo se je treba boriti, se dokazati v tujini, pa še po tem uspeh ni vedno zagotovljen. Zato ima zlato v Mariboru še posebno težo in nekoliko žlahtnejši lesk.
Naša pesem 2014
Foto: Janez Eržen
S Heleno Buhvald Gorenšek letos obeležujete 10 let sodelovanja. Bi rekli, da rastete skupaj?
Gotovo je tako. Ko je Helena prevzela vodenje zbora, je bila še študentka glasbene pedagogike. V okviru njene diplome smo izvedli koncert, za katerega je od akademije prejela diplomo s posebno pohvalo »Diploma summa cum laude«. Rastemo in razvijamo se vzajemno in takšen sistem očitno deluje.
Vaš repertoar je ambiciozen, zrel, »vreden kakovostnega zbora«. Ga izbira Helena, ali so metode bolj demokratične?
Repertoar izbirava skupaj s Heleno. Precej je seveda recikliranja – izbirava zanimive skladbe, ki jih izvajajo drugi zbori, ponovno pa uporabljamo tudi skladbe, ki jih je v preteklosti že izvajal naš zbor. Kljub temu se trudiva biti v izbiri tudi izvirna, z zborom izvajati še neizvedena dela oziroma dela, ki na slovenskih odrih redko zazvenijo, naročamo pa tudi novitete. V zadnjih letih so posebej za KAPZ Mohorjan skladbe med drugimi napisali tudi Mojca Prus, Nana Forte in Lojze Lebič.
S skladateljem Lojzetom Lebičem, vašim sokrajanom, ste tesno povezani. Vaše društvo je ob njegovi 80-letnici izdalo drugi del zbirke njegovih esejev, člankov in misli Od blizu in daleč, njegovo najnovejše delo za mešani zbor pa je bilo napisano prav za vas. Kaj vam kot koroškemu zboru ta veliki slovenski skladatelj predstavlja?
Gospod Lebič je naš velik podpornik in nas budno spremlja ter spodbuja. Z nekdanjim predsednikom našega društva, gospodom Jožkom Kertom, sta prijatelja že iz mladih let in sta še danes tesno povezana. Prek njega gospod Lebič tako spremlja naše dosežke in nam zanje vedno tudi čestita. Veseli in ponosni smo, da je za nas napisal priredbo ljudske Kako kratek je ta čas, ki jo danes izvajajo tudi drugi slovenski zbori.
Redkokateri zbor je tudi na področju notnih izdaj tako ploden in vztrajen kot vi. Kdo je glavno pogonsko kolo in kakšna je programska usmeritev vaše založniške dejavnosti? Kakšni so odzivi javnosti, pa tudi državnih finančnih mlinov nanjo? Ali širša javnost in merila javnih razpisov znajo ceniti vse te podvige, največkrat skrite v senci tekmovalnih uspehov?
Kulturno društvo Mohorjan je v svojih 18 letih delovanja izdalo že 59 knjižnih del, ravno pa je v zaključni fazi jubilejna šestdeseta, ki bo luč sveta ugledala decembra. Med njimi so tudi številna glasbena dela, kot na primer izdaja skladb slovenskih skladateljev na besedila A. M. Slomška (2006), zbirka ljudskih iz Ziljske doline Kako kratek je ta čas (2013), ljudske pesmi iz Mežiške doline An korpič sem čriešen nabrava (2015) in številne druge.
Pogonsko vodilo založništva je gotovo nekdanji predsednik društva Jožko Kert, v zadnjem času pa novi predsednik Boštjan Gorenšek. Naše poslanstvo je močnejše od virov financiranja in z zanosom, včasih tudi z glavo skozi zid, izvedemo zastavljene projekte. Na tem mestu bi se radi zahvalili JSKD, predvsem direktorju mag. Igorju Teršarju, ki nam izdatno pomaga in stoji ob strani. Letos smo dobili tudi finančno podporo Ministrstva za kulturo za izdajo zbirke An korpič sem čriešn nabrava. Na splošno je odnos države do kulture in izročila mačehovski in želeli bi, da bi večkrat prisluhnili tudi obrobnim krajem Slovenije.
KAPZ Mohorjan v Baročni dvorani Radovljiške graščine
Foto: arhiv KAPZ Mohorjan
Poleg tega pripravljate tudi festival ljudskih pesmi. Kateri so bili vzgibi in cilji njegove organizacije? Kakšno vlogo ima v vaših krajih in kakšen je odziv povabljenih zborov, publike ter skladateljev?
V Občini Prevalje imamo bogato razvejano glasbeno, zlasti zborovsko dejavnost, letos teče že triindvajseta koncertna sezona, Prevalje pa so v glasbenem svetu že zelo prepoznavne. Številen je naš glasbeni rod: na Prevaljah se je rodilo ali živelo in delovalo kar sedem skladateljev, številni pa so tudi mladi, akademsko izobraženi glasbeniki, ki že zaznamujejo slovenski glasbeni svet. Rast domačih glasbenih skupin je mogoča le z dobrimi kadri, dobrimi pevci, s sodelovanjem s kakovostnejšimi skupinami in z udeležbami na festivalih, tekmovanjih. Ljudska pesem je svetinja našega naroda, ki jo moramo ohranjati, v našem okolju pa ima še posebej bogato tradicijo.
Na podlagi vsega omenjenega smo v društvu zastavili projekt zborovskega festivala, ki naj postane stalna oblika našega kulturnega delovanja. Želimo, da bi ta festival sčasoma postal mednaroden, Prevalje pa festivalsko mesto glasbe, pesmi – za to imamo vse pogoje. K sodelovanju vabimo predvsem kakovostne zbore, pri katerih je ljudska pesem stalnica koncertnih programov, in skladatelje, ki radi segajo po motivih ljudskih pesmi ter jim dajejo novo koncertno preobleko. Tako živi ljudska pesem na odrih svoje drugo življenje. Letos smo organizirali 7. Zborovski festival ljudske pesmi Prevalje, v gosteh pa smo imeli že 36 pevskih zborov. Festival pridobiva na razpoznavnosti tako v domačem okolju kot širše in v čast si štejemo, da je objavljen tudi v reviji International choral bulletin mednarodne zborovske zveze IFCM.
Tudi to še ni vse: Kulturno društvo Mohorjan je tudi pobudnik in ustanovitelj Slovenske pevske značke.
Glasba je bistvena substanca vsakega naroda, saj se skozi njo kaže razumska in čustvena raven njegove biti, v njenih elementih se kaže nrav narodove duše – tako piše mag. Hedvika Vospernik v svojem eseju Lepota pete besede – Pesmarica A. M. Slomška. Glasba je za estetsko vzgojo šolske mladine pomembno sredstvo in tega dejstva se je že pred stopetdesetimi leti zavedal tudi Anton Martin Slomšek, ki je leta 1853 pri Mohorjevi družbi v Celovcu izdal prvo slovensko šolsko pesmarico Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. Ponatis te šolske pesmarice, ki smo ga izdali ob 85. obletnici prihoda Mohorjeve družbe na Prevalje, je zunanji okvir zastavljenega projekta, v katerega polagamo upe po oživljanju veselega petja mladih, kar je lahko edini porok za nadaljevanje te pomembne in lepe pevske tradicije našega naroda.
Da bi ta slovenska pesem tudi v prihodnje živela v narodu in da bi naše zborovstvo uspešno raslo in bilo dober predstavnik slovenske glasbene kulture doma in po svetu, smo leta 2005 ustanovili Slovensko pevsko značko. Letos smo obeležili deseto obletnico obstoja in v desetih letih podelili prek 6000 pevskih značk.
Da pa ne bova strogo formalna – zbor je sestavljen iz mladih pevcev in po mojih izkušnjah se v takih zasedbah rade pripetijo kakšne zanimive prigode in »nore« ideje. Je kakšna, ki je ne varuje stroga tajnost in bi nam jo lahko zaupali?
Mladi smo in to seveda prinese s seboj mladostne norčije. Poleg trdega dela in mnogih vaj se radi »pohecamo«, tudi na svoj račun. Za petnajsto obletnico pevskega zbora smo posneli video, v katerem smo predstavili svojo mednarodno slavo – kakopak izjave popolnoma naključnih mimoidočih niso bile zrežirane (smeh).
Foto: arhiv KAPZ Mohorjan
V zadnjih letih stopate naprej z velikimi koraki. Kateri bodo naslednji?
Ves čas stremimo k popolnosti, za katero pa velja nekako takole: boljši kot si, bolj se zavedaš, kako daleč je. Želimo si še naprej dvigovati kakovost in koroško ustvarjalnost predstavljati svetu.
Kar zadeva konkretne projekte pa naj bralce povabim na tradicionalni božični koncert, ki bo 26. decembra ob 19. uri v Družbenem domu na Prevaljah. V prihajajočem letu se spet podajamo na Našo pesem v Maribor, kot vsako leto bomo maja priredili letni koncert, v jeseni 2016 pa načrtujemo čisto nov projekt, ki naj zaenkrat ostane skrivnost.
Foto: arhiv KAPZ Mohorjan
