V kontrastnosti Antogninija in Ukmarja

Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Matjaža Ščeka – Slovenska filharmonija, 3. koncert Vokalnega abonmaja – Dvorana sv. Frančiška Asiškega Koper, Simfonic voices

Foto: Darja Štravs Tisu

Foto: Darja Štravs Tisu

 

Sredi novembra se je v Ljubljani, po lanskem uspelem koncertu Zbora Slovenske filharmonije pod vodstvom Matjaža Ščeka, predstavila ista zasedba izvajalcev, ki je dan prej zapela tudi v Kopru. Naš edini profesionalni zbor smo v Kopru nazadnje slišali lani s Čopijevim projektom Sanjam, nekaj let prej v okviru Obalinega zborovskega Festivala Koper, Ščeka pa je koprsko občinstvo videlo večkrat dirigirati nekaterim njegovim amaterskim zborovskim zasedbam. Zbor Slovenske filharmonije je znan – še zlasti v prestolnici – po svoji bogati dejavnosti v okviru Vokalnega abonmaja in pestri dejavnosti na področju vokalno-instrumentalne reprodukcije, Šček pa po številnih nagradah in priznanjih z regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanj, ki jih dosega z amaterskimi vokalnimi korpusi, pet let pa se je posvečal tudi profesionalnemu zboru RTV Slovenija. Njegovo delo je prepoznavno in cenjeno, njegovo izvajanje rahločutno in zavzeto, njegovi programi sveži in nekonvencionalni, tudi zato, ker nemalokrat posega po delih, ki so iz tega ali onega razloga zapostavljena, manj znana ali odrinjena.

Tokrat sta njegove misli zaposlila švicarski skladatelj Ivo Antognini in slovenski ustvarjalec, muzikolog, bolj filozof kot pravnik, predstavnik slovenskega glasbenega ekspresionizma, že več kot dve desetletji pokojni Vilko Ukmar. Ivo Antognini s svojim sakralnim zborovskim opusom, v katerem je bila tudi noviteta Jubilate Deo, napisana za Zbor Slovenske filharmonije prav za to priložnost, Vilko Ukmar pa z deli na besedila kraškega poeta Srečka Kosovela. Tako prvemu kot tudi drugemu delu sporeda ni manjkalo kontrastnosti, pri čemer so Ščekove interpretacije obeh izžarevale mir in resignacijo. Po koprskem nastopu sta se tako Šček kot tudi Antognini prijazno odzvala povabilu na kratek pogovor o koncertu, o pobudah zanj in zadovoljstvu obeh, tako avtorja kot izvajalca.

 

Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Matjaža Ščeka na koncertu v Dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru v okviru cikla Simfonic voices Foto: Marina Zemljak

Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Matjaža Ščeka na koncertu v Dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru v okviru cikla Simfonic voices
Foto: Marina Zemljak

 

Matjaž Šček, lepo vas je spet videti pred Zborom Slovenske filharmonije.

To je poseben privilegij in čast, da sem že drugič dobil možnost sodelovati s tem zborom. Povabilo sem seveda z navdušenjem sprejel in takoj se mi je utrnila zamisel, da bi k sodelovanju povabil Iva Antogninija. Njegova dela zelo veliko izvajajo v zahodni Evropi, še bolj so znana v ZDA, pri nas pa ga zelo malo ali sploh ne poznamo. To se mi je zdela primerna priložnost, da s tem čudovitim zborom predstavim presek njegovega dela za mešane zbore.

Spoznali smo Antogninijevo sakralno tvornost, je bila to njegova ali vaša izbira?

V bistvu je to bila najina izbira. Poslal mi je ves svoj zborovski opus. Pregledal sem ga, preigral, preštudiral in naredil širši izbor, se posvetoval z njim, naredil ožji izbor, pri tem pa pazil, da bo stilno raznolik in zanimiv za poslušalce. Glede na to, da sem izbiral večinoma med njegovimi mešanimi zbori, nisem želel, da bi postalo monotono. Nisem izbiral po tematiki ali liturgični vsebini, iskal sem glasbene kontraste. Ivo je bil z mojim izborom popolnoma zadovoljen, nobene pripombe ni imel, tega sem bil zelo vesel. Ponosen sem tudi zato, ker je prav za to priložnost napisal noviteto, ki smo jo v Kopru oziroma v Ljubljani prvič izvedli. Ni ‘mačji kašelj’ to delo, tega se zaveda tudi sam, lahko rečem, da smo ga, kljub izjemni zahtevnosti, študirali z neko čudno radostjo in zadovoljstvom, če je že Jubilate Deo, smo tudi mi našli v njem neko radost že med delom.

»To je poseben privilegij in čast, da sem že drugič dobil možnost sodelovati s tem zborom. Povabilo sem seveda z navdušenjem sprejel in takoj se mi je utrnila zamisel, da bi k sodelovanju povabil Iva Antogninija.« (Matjaž Šček) Foto: Darja Štravs Tisu

»To je poseben privilegij in čast, da sem že drugič dobil možnost sodelovati s tem zborom. Povabilo sem seveda z navdušenjem sprejel in takoj se mi je utrnila zamisel, da bi k sodelovanju povabil Iva Antogninija.« (Matjaž Šček)
Foto: Darja Štravs Tisu

 

»Ponosen sem tudi zato, ker je prav za to priložnost napisal noviteto, ki smo jo v Kopru oziroma v Ljubljani prvič izvedli. Ni 'mačji kašelj' to delo, tega se zaveda tudi sam, lahko rečem, da smo ga, kljub izjemni zahtevnosti, študirali z neko čudno radostjo in zadovoljstvom, če je že Jubilate Deo, smo tudi mi našli v njem neko radost že med delom.« (Matjaž Šček) Foto: Darja Štravs Tisu

»Ponosen sem tudi zato, ker je prav za to priložnost napisal noviteto, ki smo jo v Kopru oziroma v Ljubljani prvič izvedli. Ni ‘mačji kašelj’ to delo, tega se zaveda tudi sam, lahko rečem, da smo ga, kljub izjemni zahtevnosti, študirali z neko čudno radostjo in zadovoljstvom, če je že Jubilate Deo, smo tudi mi našli v njem neko radost že med delom.« (Matjaž Šček)
Foto: Darja Štravs Tisu

 

Profesor Antognini, dobrodošli v Sloveniji, tako vi kot tudi vaša dela – večine doslej v Sloveniji še nismo slišali. Kaj je botrovalo projektu z Zborom Slovenske filharmonije in Matjažem Ščekom?

Z Matjažem Ščekom sva se srečala v Gorici, takrat sem bil član žirije na tekmovanju Cesare Augusto Seghizzi. Poiskal me je in mi povedal za možnost, da izvede moja dela z Zborom Slovenske filharmonije. Vprašal me je, ali me to zanima, seveda me je zanimalo. Tako se je rodil ta čudoviti projekt sodelovanja s tem odličnim zborom in izvrstnim dirigentom.

Poslušali smo izključno sakralna dela, je to vaš zborovski repertoar?

Imam veliko sakralnih del, v mojem opusu pa je tudi nekaj profanih, ta so večinoma v angleškem jeziku, mojo glasbo namreč izvajajo večinoma v anglosaksonskih državah, v ZDA, Angliji in Kanadi. Tudi latinščina je v tem oziru dobra izbira, v tem jeziku namreč lahko pojejo tudi kitajski zbori, ne sicer perfektno, pa vendarle, latinščino je veliko laže izgovarjati, kot bi bilo, denimo, slovenščino (smeh).

Ko že omenjate Kitajsko: na vaši spletni strani sem prebrala, da vas prav te dni pojejo na Kitajskem.

Res je, vsepovsod po svetu imam izvedbe, prav te dni na World Coral Expo v Macau na Kitajskem gostujejo Salt Lake Vocal Artists pod vodstvom Bradyja Allreda, morda pa izvajajo mojo skladbo prav zdajle.

Prihodnjo pomlad pa se predstavljate v Centru Lincoln in v znameniti Carnegiejevi dvorani v New Yorku.

Tako je, v Carnegie Hall bom nastopil tudi kot pianist, tako bom lahko rekel, da sem igral v Carnegie Hall (smeh). Pišem delo za dva zbora, orkester, soliste in klavir, ki bo trajalo 40 minut. Posvečeno je materi Zemlji, ta v tem trenutku res potrebuje pomoč. Če bomo nadaljevali v tem smislu, nam bo nadzor ušel iz rok. Odločil sem se dati manjši prispevek, da bi jo lahko rešili. Izbral sem čudovito poezijo, mislim da bo to lepa izkušnja.

V Kopru smo slišali nekatera izjemna dela, čudovito Agnus Dei v izvedbi ženskega dela zbora, recimo.

Napisal sem ga za Coro Calicantus in dirigenta Maria Fontano. To je zbor, ki mi je zelo pri srcu. Zborovsko glasbo sem začel komponirati prav po zaslugi tega zbora. Zelo občutljivo delo, Agnus Dei, zahtevno za izvajanje. Današnja predstava ženskega zbora je bila odlična.

Ženski del Zbora Slovenske filharmonije med izvedbo skladbe Agnus Dei Foto: Darja Štravs Tisu

Ženski del Zbora Slovenske filharmonije med izvedbo skladbe Agnus Dei
Foto: Darja Štravs Tisu

 

Matjaž Šček je tokrat drugič sodeloval z našim profesionalnim zborom. Foto: Darja Štravs Tisu

Matjaž Šček je tokrat drugič sodeloval z našim profesionalnim zborom.
Foto: Darja Štravs Tisu

 

Skladatelj Ivo Antognini Foto: Darja Štravs Tisu

Skladatelj Ivo Antognini
Foto: Darja Štravs Tisu

 

Šele devet let pišete zborovsko glasbo, kaj se je zgodilo tega 2006. leta?

Do leta 2006 sem pisal predvsem komorno glasbo, pa glasbo za film in televizijo. Neki večer sem šel na koncert zbora Calicantus. Ko sem slišal njihove glasove in njihovo izraznost, sem se vrnil domov in začel pisati svojo prvo zborovsko skladbo. Od takrat nisem nehal. To je glasba, ki mi prihaja od srca. Vsako jutro vstajam pred zoro in pišem, prav vsak dan, zborovsko glasbo.

Tudi Lux aeterna me je navdušila.

Rekviem je to; posvetil sem ga svojim staršem, ki so sicer še živi. Poln je šifer in sporočil. Zaključuje jo nenavaden akord – v njem živijo moji starši, sredi vesolja. To delo ima zame poseben pomen. Nocoj mi je šlo kar na jok.

Jubilate Deo je nastala pred kratkim prav za naše izvajalce.

Gre za zelo zahtevno skladbo. Napisal sem jo po Matjaževih namigih, dal mi je proste roke, češ zbor je odličen, lahko pišeš zahtevno, oni to zmorejo. Tako je res nastalo zelo težko delo, tudi ritmično je zahtevno. Izvedba se me je dotaknila, prepričan sem, da bo jutrišnja še boljša.

»Neki večer sem šel na koncert zbora Calicantus. Ko sem slišal njihove glasove in njihovo izraznost, sem se vrnil domov in začel pisati svojo prvo zborovsko skladbo. Od takrat nisem nehal. To je glasba, ki mi prihaja od srca. Vsako jutro vstajam pred zoro in pišem, prav vsak dan, zborovsko glasbo.« (Ivo Antognini) Foto: Darja Štravs Tisu

»Neki večer sem šel na koncert zbora Calicantus. Ko sem slišal njihove glasove in njihovo izraznost, sem se vrnil domov in začel pisati svojo prvo zborovsko skladbo. Od takrat nisem nehal. To je glasba, ki mi prihaja od srca. Vsako jutro vstajam pred zoro in pišem, prav vsak dan, zborovsko glasbo.« (Ivo Antognini)
Foto: Darja Štravs Tisu

 

»Skladbo Jubilate Deo sem napisal po Matjaževih namigih, dal mi je proste roke, češ zbor je odličen, lahko pišeš zahtevno, oni to zmorejo. Tako je res nastalo zelo težko delo, tudi ritmično je zahtevno. Izvedba se me je dotaknila.« (Ivo Antognini) Foto: Darja Štravs Tisu

»Skladbo Jubilate Deo sem napisal po Matjaževih namigih, dal mi je proste roke, češ zbor je odličen, lahko pišeš zahtevno, oni to zmorejo. Tako je res nastalo zelo težko delo, tudi ritmično je zahtevno. Izvedba se me je dotaknila.« (Ivo Antognini)
Foto: Darja Štravs Tisu

 

Solisti v noviteti Jubilate Deo (od leve proti desni): Darja Vevoda, alt, Matija Bizjan, bas, Martin Logar, tenor, Katarina Lenarčič, sopran Foto: Darja Štravs Tisu

Solisti v noviteti Jubilate Deo (od leve proti desni): Darja Vevoda, alt, Matija Bizjan, bas, Martin Logar, tenor, Katarina Lenarčič, sopran
Foto: Darja Štravs Tisu

 

Kako vam je ugajal koprski nastop Zbora Slovenske filharmonije in Matjaža Ščeka? Mimogrede, tudi oba slovenska koncerta sem opazila v družbi ameriških, kanadskih, švicarskih in drugih na vaši spletni strani.

Zelo, zelo sem zadovoljen. Le redkokdaj lahko rečem to. Devet skladb smo slišali, to je veliko. Nekatere so zelo zahtevne, vendar pa, ta zbor je res poseben, dirigent pa je opravil neverjetno delo. Res sem zelo zadovoljen.

Jutrišnji koncert bo neposredno prenašal program Ars Radia Slovenija, kakšna so vaša pričakovanja?

To, da bo jutri neposredni prenos, je seveda vznemirljivo. Obvestil sem svoje prijatelje, naj poslušajo po radiu, ker se splača. Ne skrbi me, zelo sem miren.

Matjaž Šček, spregovoriva še o drugem delu letošnjega koncertnega sporeda 3. Vokalnega abonmaja, ki smo ga, po zaslugi Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem oziroma njegovega cikla Simfonic voices, lahko slišali tudi v Kopru. V drugem delu programa ste nam ponudili skladbe postojnskega skladatelja Vilka Ukmarja, pa ne Vilka Ukmarja kar tako, ampak Vilka Ukmarja na stihe kraškega poeta Srečka Kosovela.

Saj drugače tudi ne more biti. Tudi sam živim na Krasu, navezal sem se na tiste ograde, na tisto atmosfero, ki jo je znal Srečko tako lepo prikazati v svoji poeziji, vso lepoto in poetičnost, obenem pa krutost življenja, na robu obupa, na robu preživetja, kar je bilo v njegovem času nekaj povsem običajnega na slovenskem Krasu. Ampak: kako je znal Ukmar uloviti to atmosfero in jo preliti v miniature, polne izraza, žlahtnosti …, da se jim ne moreš upreti. Rad jih imam, vendar pa sem s svojimi zbori lahko izvedel le kakšno tu pa tam, zdaj pa je prišla priložnost, ki sem jo, seveda, izkoristil.

Ugotovil sem, da imata Antognini in Ukmar veliko sličnosti. Čeprav je prvi bolj liričen, drugi bolj ekspresiven, pa imata oba v sebi veliko poezije, ali kot se je izrazila novinarka radia Trst A: »najdeta sakralnost v poeziji in poezijo v sakralnosti«, in temu v tem trenutku pritrjujem tudi sam.

»Z Matjažem Ščekom sva se srečala v Gorici, takrat sem bil član žirije na tekmovanju Cesare Augusto Seghizzi. Poiskal me je in mi povedal za možnost, da izvede moja dela z Zborom Slovenske filharmonije. Tako se je rodil ta čudoviti projekt sodelovanja s tem odličnim zborom in izvrstnim dirigentom.« (Ivo Antognini) Foto: Darja Štravs Tisu

»Z Matjažem Ščekom sva se srečala v Gorici, takrat sem bil član žirije na tekmovanju Cesare Augusto Seghizzi. Poiskal me je in mi povedal za možnost, da izvede moja dela z Zborom Slovenske filharmonije. Tako se je rodil ta čudoviti projekt sodelovanja s tem odličnim zborom in izvrstnim dirigentom.« (Ivo Antognini)
Foto: Darja Štravs Tisu

 

»Ugotovil sem, da imata Antognini in Ukmar veliko sličnosti. Čeprav je prvi bolj liričen, drugi bolj ekspresiven, pa imata oba v sebi veliko poezije.« (Matjaž Šček) Foto: Darja Štravs Tisu

»Ugotovil sem, da imata Antognini in Ukmar veliko sličnosti. Čeprav je prvi bolj liričen, drugi bolj ekspresiven, pa imata oba v sebi veliko poezije.« (Matjaž Šček)
Foto: Darja Štravs Tisu