V naslednje desetletje z novimi načrti

»Imam največjo zasebno zbirko slovenskih zborovskih del.« – Pogovor z Mitjem Gobcem ob 80. jubileju

http://Lorem%20ipsum..

Le kdo ga ne pozna? Vse svoje življenje se posveča zborovski pesmi, na vse mogoče načine ji je predan že dobrih šest desetletij. Najprej kot študent Pedagoške akademije, potem kot tonski mojster na RTV Ljubljana (danes RTV Slovenija), še kasneje kot svetovalec za glasbeno dejavnost in urednik notnih izdaj pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Vseskozi tudi kot zborovodja. In nenazadnje, kot sin skladatelja in dirigenta Radovana Gobca.

Razlog, da sem se podala na prelepi Ptuj, kjer živi moj sogovornik, je življenjski jubilej tega predanega glasbenika, publicista, urednika najrazličnejših zborovskih publikacij in za svoje delo velikokrat tudi nagrajenega kulturnika. 

Pa začniva prav na začetku. Pozdravljeni, Dimitrij Radovan Gobec, tako je naslovljen vaš življenjepis.

Ja, res je. Znan sem sicer kot Mitja Gobec, 50 let sem uporabljal to ime, ko pa je nastala slovenska država leta 1991, sem moral zamenjati osebno izkaznico. V novi je pisalo Dimitrij Radovan Gobec, šele takrat sem ugotovil, da piše tako tudi v rojstnem listu. Uradno zdaj uporabljam ime Dimitrij, Radovan pa skrajšam v začetnico R., da ni zadeva predolga.

Rodili ste se 1938. leta, kar pomeni, da ste doživeli drugo svetovno vojno. Sicer skozi oči otroka, pa vendarle. Je spomin na ta čas še živ?

Zelo dobro se spominjam vojne. Leta 1944 smo živeli v Jurkloštru. Oče je moral opravljati službo tajnika na nemški občini. Živeli smo v graščini, tisti znani graščini, ki je stala ob kartuzijanskem samostanu in cerkvi, v kateri je baje pokopana Veronika Deseniška. V sklopu te graščine je pozneje stanovala tudi Svetlana Makarovič. Še posebej dobro se spominjam tistega junija 1944, ko je oče odšel v partizane na Kozjansko. Moral je oditi, ker je sodeloval s partizani, s katerimi je napadel nemško občino. Prav živo se spominjam plamena, v katerem sta zgorela Hitlerjev kip in nemška zastava. Ko je oče odšel v partizane, sva še isto noč z mamo odšla v okupirano Ljubljano. Težko smo živeli, do osvoboditve smo se prebijali iz dneva v dan in mama ter sorodniki so razprodali vse, da smo otroci lahko jedli koruzo …, še danes ne morem jesti jedi iz koruze. No, osvoboditev je bila veličastna. 9. maja so vkorakali partizani, prav takrat, ko bi moral k prvemu obhajilu, seveda je vse odpadlo. Z mamo sva po osvoboditvi živela v Ljubljani, oče pa je imel službo v Celju. 1946. leta je tudi on prišel v Ljubljano in takoj prevzel APZ Tone Tomšič, ki ga sta ustanovila skupaj s Francetom Maroltom.

V 50. letih ste se vpisali na srednjo tehniško šolo. Je bil oče razočaran?                               

Ne, niti ne. Oče se je v tistih letih ločil od mame, ostala sva sama in zavedal sem se, da moram čim prej do kruha. Na šoli pa smo imeli tudi pevski zbor, ki ga je vodil skladatelj Drago Korošec, brat Ladka Korošca, sicer profesor matematike na tehniški šoli. Navdušil me je, da sem šel v zadnjem letniku študirat še glasbo. Najprej sem opravil zborovodsko šolo, potem srednjo glasbeno šolo in nato še Pedagoško akademijo.

Potem pa kmalu služba, ki je na neki način združila ti dve izobrazbi.

Najprej sem bil v službi v Iskri v antenskem laboratoriju. Po služenju vojaškega roka pa sem se prijavil na mesto zvokovnega mojstra oz. tonskega snemalca na RTV Ljubljana in to službo tudi takoj dobil, ker sem imel obe izobrazbi. Znanje branja partitur sicer ni bil pogoj za sprejetje, mi je pa to zelo prav prišlo na snemanjih.

Snemalec MiG s producentom Janezom Kuharjem v Slovenski filharmoniji, 1972

Kot snemalec ste nanizali lepo število posnetkov, ki so ostali zabeleženi na LP-jih, kasneje na CD-jih, ki jih ponatiskujejo še sedaj.

Ja, to je res, še vedno, po toliko letih me preseneča (z Radia sem odšel leta 1976), da še zdaj dajejo na CD-je posnetke, ki smo jih snemali po analognem postopku na magnetofonske trakove. Ta način snemanja je bil očitno dober, čeprav smo ročno s škarjami rezali in montirali posnetke.

Tudi nagrado ste prejeli za enega svojih posnetkov.

Posnetek Ramovševe instrumentalne skladbe je strokovna žirija na jugoslovanskem tekmovanju radijskih postaj na Ohridu leta 1976 ocenila kot najboljši posnetek komorne glasbe.

Mitja Gobec, 1993

Mitja, tisti, ki vas danes poznamo, vas poznamo predvsem kot človeka, ki je dolgo vrsto let deloval na Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS), in to v različnih vlogah.

Tam sem bil v službi 20 let. Za to službo me je navdušil takratni predsednik ZKOS, Jože Humer, poznala sva se iz Akademskega zbora Tone Tomšič. Tako sem prišel na mesto odgovornega urednika revije Naši zbori in vseh drugih zborovskih publikacij, ki so izhajale pri Zvezi.

Obenem ste delovali tudi kot zborovodja.

Zbore sem začel voditi takoj po srednji glasbeni šoli. Zborovodskega staža imam 54 let, v tem času sem vodil osem zborov.

Vsi ti zbori pa so združeni na eni CD-plošči, ki ste jo poimenovali Mojim pevcem.

Ja, CD sem izdal ob 50-letnici svojega zborovodskega dela in ga seveda posvetil svojim pevcem. Žal nisem uspel dobiti posnetkov prav vseh svojih skupin, ker takrat še ni bilo v navadi, da bi se take stvari snemale. Največ je posnetkov skupin, ki sem jih vodil proti koncu, MePZ Metalka iz Ljubljane in Mešanega upokojenskega zbora Ivan Rudolf z Brega pri Ptuju.

MePZ Metalka, letni koncert v Slovenski filharmoniji, 1993, Aldo Kumar: Tice

Velikokrat vas srečujemo na državnem tekmovanju Naša pesem v Mariboru, na pevskem taboru v Šentvidu pri Stični in na tekmovanju otroških in mladinskih zborov v Zagorju ob Savi. To so prireditve, ki nekako sovpadajo z vašim delovanjem na Zvezi kulturnih organizacij.

Dokler sem bil v službi na ZKOS-u, sem bil po službeni dolžnosti, pa tudi z dušo in telesom, pri pevskem taboru v Šentvidu. Pred mano je tabor strokovno vodil moj oče, jaz pa sem že takrat kot radijski uslužbenec tabore snemal v reportažnem avtomobilu. Zgodbo sem torej dobro poznal. Dobrih deset let sem redno vodil generalko nastopa, pripravili smo jo skupaj z dirigenti vseh zborov, in še danes me vsi poznajo po mojih šalah, ki sem jih pripovedoval, da bi pevce, ki so, nekateri ob 4. uri zjutraj odšli od doma, motiviral.

Šentviški tabor, 1990, MiG in Primož Sark

Območna revija v Dobrepolju, 2006, MiG in Lojze Peterle

Mariborska Naša pesem in Zagorje z mladinskimi zbori sta zgodbi zase, kajne?

Res je, tako v Zagorju kot tudi v Mariboru sem bil dolga leta tajnik žirije, z Markom Studnom sva pripravljala tudi sporede, programske knjižice in v strogi tajnosti, to je jasno, skrbno seštevala točke. To sta bila lepa dogodka, ki so se ju – če se je le dalo – udeleževali vsi skladatelji in zborovodje. To je danes zbledelo, za nekatere ustvarjalce postalo nezanimivo, le redki pridejo, kar mi je nerazumljivo.

V okvir vašega delovanja na ZKOS sodi tudi veliko število notnih zbirk, ki so izšle v »vašem« obdobju.

Poleg rednih izdaj, ki so izhajale pri ZKOS-u, sem si kot odgovorni, včasih tudi tehnični urednik zelo prizadeval tudi za drugo. Dajal sem pobude za nova skladateljska imena, eno teh je bil Marijan Lipovšek, v tistih najstrožjih partijskih letih je kljub političnim pritiskom izšla njegova zbirka. V Lipovškovi monografiji je namreč šest pesmi na besedila Vinka Beličiča, ki je simpatiziral z belogardisti, ni pa imel »krvavih rok«, a je bilo že dovolj, da je partija hotela preprečiti izid te zbirke. Spominjam se, da je bil zato velik pritisk name. Ker pa nisem hotel v partijo, name niso imeli kakega večjega vpliva. Podobno, a ne iz političnih razlogov, se je dogodilo tudi z izdajo zbirke Marija Kogoja, ki sta jo sinova Marij in Jurij zelo ovirala, ker sta si obetala velik zaslužek. Navsezadnje mi ju je le uspelo prepričati. Borut Loparnik je naredil recenzijo skladb ter spremna besedila in zbirka je izšla. To sta bila dva lepa dosežka.

Na katero izdajo pa ste najbolj ponosni?

V svojem založniškem delu sem najbolj ponosen na partituro Lojzeta Lebiča, ki je izšla leta 2015, to je Fauvel 86. Skladatelj je nastajanje novega natisa spremljal, saj gre za zelo zapleteno, kompleksno izdajo. Notograf je moral pri izpisovanju partiture uporabiti kar štiri računalniške programe, da je lahko verodostojno presnel skladateljev rokopis. To je res, brez lastne hvale, velik založniški dosežek. Posebej me veseli, da bo APZ Tone Tomšič, ki je leta 1986 (pod vodstvom Jerneja Habjaniča) skladbo krstno izvedel, v prihodnji sezoni delo ponovno oživil, tokrat z Jerico Gregorc Bukovec.

Odlomek iz Lebičeve partiture Fauvel ’86

Skupno je v »vaših« letih in kasneje pri ZKOS-u izšlo kakih 150 notnih publikacij. Vse te so tudi v vaši zasebni zbirki slovenskega notnega gradiva, ki jo hranite doma na Ptuju in sodi med največje, večja je samo še t. i. Cudermanova zbirka, ki jo v svoji knjižnici hrani Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

Res je, imam največjo zasebno zbirko slovenskih zborovskih del. S tem se ne hvalim, lahko pa povem, da imam dnevno klice iz vse Slovenije in iz zamejstva – Italije in avstrijske Koroške. Ljudje zame vedo in me prosijo za pomoč. Nekateri iščejo skladbe po naslovu, drugi vedo za avtorja, pa ne poznajo naslova dela … Svoje gradivo imam tako urejeno, da vsakomur lahko odgovorim v nekaj minutah, na vsak način bistveno hitreje, kot jim to uspeva v glasbenem oddelku NUK-a. Ko sem jim nekoč na USB ključku prinesel svoje sezname v NUK, se niso mogli načuditi, češ, »mi potrebujemo dva dni, da najdemo to partituro«. Jaz sem praktik, zato sem poskrbel, da se v svojem arhivu hitro znajdem.

V svoji zbirki imate predvsem dela, ki so nastala v 20. stoletju, nekaj pa je tudi starejših.

Imam tudi nekaj starejših izdaj, ja, unikatnih, ki jih ne bi dal za nič na svetu, jih pa zelo rad pokažem vsakomur. Med njimi mi je posebej pri srcu album Hrabroslava Vogriča iz leta 1903. Avtor je sam svoje delo tudi notografiral in sam izdelal secesijske vinjete, sam je zbirko tudi tiskal po grafičnem postopku. Zbirka je večbarvna. Zanimivo je, da si je izmislil celo obliko not, pavz in ključev v secesijskem slogu. To je unikat, na katerega sem zelo ponosen. Zelo dragocen je, vsaj zame, tudi Švikaršičev zvezek ljudskih pesmi, v katerega se mi je ob svoji 100-letnici tudi podpisal. Še več avtogramov in posvetil skladateljev hranim, na katere sem ponosen.

Tipična notna stran iz Vogričevega secesijskega albuma

Vaš arhiv je urejen do podrobnosti, vse je na svojem mestu, vse je v seznamih, tudi v – kako jim že pravite – »pesMiGramih«. Se mi zdi, da so ti seznami tudi vaše veselje, nekaj enigmatike je v njih, kajne?

Besedo »pesMiGram« sem si izmislil sam – tiste tri črke v sredini, MiG, to je moja kratica. PesMiGrame sem oštevilčil, zdaj jih je že 30. Eden je za notne zbirke, najprej periodika po naslovih revij, potem so tematske številke, zbirke, ki obravnavajo recimo lovske pesmi, gasilske, ljudske … Imam avtorske zvezke po skladateljih, potem so mladinske posebej, seminarske zbirke itd. Že pred leti sem se lotil sestavljati popise uglasbitev pesniških besedil, do zdaj imam »obdelanih« 22 pesnikov.

Opazila sem, da imate tudi seznam psevdonimov.

Seznam psevdonimov pesnikov in skladateljev, teh je manj. Za primer: Emil Adamič je bil najuglednejši slovenski skladatelj, vsaj kar zadeva številčnost opusa (ima čez 1000 skladb). Ko je napisal kaj za prijatelje ali znance, za kakšno družbo, se je podpisal s psevdonimom Dore Mifasolini. Marijan Gabrijelčič se je podpisoval GAMA, Samo Vremšak, kadar je objavljal v Cerkvenem glasbeniku, Emil Senožeški, Stanko Premrl – Podnanoški…

Tudi vi imate svoj psevdonim …

Imam, iz časov, ko sem zelo aktivno sestavljal uganke, križanke in rebuse, v teh revijah je bil običaj, da smo se podpisovali s psevdonimi. Jaz sem si izbral MiG – takrat so bila zelo popularna ruska reaktivna letala, zato mi je bil ta psevdonim všeč. Še ga uporabljam, ja.

Publicistika je še danes eden od načinov vašega komuniciranja z javnostjo, vaš način življenja, povezan z različnimi glasbenimi dogodki, ki jih zvesto in intenzivno spremljate.

Ko sem delal pri Naših zborih, sem redno pisal mnenja, ocene, recenzije za plošče, kasete, CD-je, tudi o skladateljih in zborovodjih sem pisal. Kasneje, ko sem se preselil na Ptuj, pa sem razširil to svojo dejavnost tudi na ocene koncertov, kritike zborovskih in drugih dogodkov. Večinoma se, seveda, posvečam zborovski glasbi. To sem spremljal vse življenje in lahko rečem, da to področje res dobro poznam. Pri mladih znam oceniti, kakšen potencial je v njih, tako sem nekoč pred mnogimi leti slišal v Mariboru neki ženski zbor. Vodila ga je mlada zborovodkinja, o kateri sem poročal: »Rodila se je zvezda.« To je bila Karmina Šilec.

Seja uredniškega odbora Naših zborov, 2007: Damijan Močnik, Jasna Novak, MiG, Mihela Jagodic in Martina Batič

Prejem Oljenke, priznanja za kulturo Mestne občine Ptuj, 2007, župan Štefan Čelan in MiG

S čim se ukvarjate zdaj, kaj vas zdaj zaposluje, kaj je tisto, kar vas zanima do te mere, da ste temu predani?

Hvala za vprašanje! Hvala bogu, da imam vedno delo, ne znam si predstavljati, da bi mi zmanjkalo idej ali da ne bi mogel več delati. Ravnokar sem končal notno zbirko uglasbitev pesmi Rudolfa Maistra, letos je namreč stota obletnica konca 1. svetovne vojne. V tem pogledu je Rudolf Maister kot pesnik gotovo močna figura. Pred 13 leti sem že naredil popis uglasbitev njegove poezije, zdaj pa sem na osnovi osebnega poznanstva naročil še 16 novih skladb. Maister je bil v času komunistične Jugoslavije nekako odrinjen, komunistični režim je imel dovolj svojih pesnikov, nekaj več veljave je dobil šele v 80. letih.

Mitja Gobec z notno zbirko uglasbitev pesmi Rudolfa Maistra

Še ena zanimiva zbirka nastaja, kot vem, zapolnila bo vrzel oz. razblinila vrsto dvomov.

Že 20 ali 25 let se ukvarjam s popisom pesmi, ki so videti ali slišati ljudske, pa to niso, ker je znan bodisi pesnik ali skladatelj. Naj dam za primer pesem Lastovki v slovo (»Mrzel veter tebe žene …«). Do nedavna smo mislili, da je to ziljska ljudska, potem smo ugotovili, da je avtor melodije Alojzij Sachs, ki je služboval v Ziljski dolini, pozneje pa je Borut Loparnik v NUK-u odkril, da ima tudi besedilo te pesmi znanega avtorja, to je Valentin Orožen. To pomeni, da gre za popolnoma umetno skladbo in takih je kar nekaj. V svojo zbirko sem jih uvrstil 100. Tega sem se lotil, ker pri meni zlasti ob prijavah na tekmovanja zborovodje in organizatorji tekmovanj preverjajo avtorstva pesmi. Letos mi je vodstvo JSKD, tudi zaradi mojega jubileja, omogočilo izdajo, tako da bo jeseni ta zbirka končno izšla.

Številne notne in druge izdaje pod uredništvom Mitje Gobca

Nam opišete vsebino te zbirke?

Vsebovala bo seznam pesmi, seznam skladateljev ali prirejevalcev, seznam pesnikov z njihovimi osebnimi podatki in tisto, kar je najpomembneje, za vseh 100 pesmi sem poiskal vse dosedanje priredbe in uglasbitve, nekatera besedila imajo namreč več uglasbitev (Vilharjeva Po jezeru bliz’ Triglava je tak primer). Navajam tudi, kje so bile pesmi objavljene. Sledi 100 strani enoglasnega ali dvoglasnega notnega zapisa s črkovnimi akordi in vsemi kiticami, ki jih je zapisal Tomaž Habe.

Mitja, osebo z vašo letnico rojstva človek spontano vpraša po spominih. Najprej vas bom vprašala, kako se spominjate očeta Radovana Gobca?

Bolj ko se staram, bolj ko študiram njegovo zapuščino, zapise, albume, življenjepise, ki jih je pisal, bolj ga spoštujem kot človeka in kot osebnost. Sam se mu še nisem in ne bom mogel približati. Če pa govoriva o odnosu oče – sin, potem moram ugotoviti, da je bila moja mladost prizadeta. Ko sem bil v puberteti, se je ločil od mame in se drugič poročil. To so bili zame hudi časi. Ponovno sva se srečala na Pedagoški akademiji, kjer je bil moj profesor. Z menoj se je obnašal dosledno, tako kot z drugimi študenti, čeprav sva bila na izpitih sama v razredu, sem vlekel listke. Sam sem tak ostal vse do danes.

Pripravljate posebno knjigo o Radovanu Gobcu.

Prihodnje leto bo minilo 110 let od očetovega rojstva. Zdelo se mi je primerno, da se ga ob tej priložnosti spomnimo tudi s knjižno izdajo, tako bo njegovo življenje in delo spoznal širši krog bralcev. Našli smo založbo, to naj bi bila Mladinska knjiga, ker pa je šla ta v stečaj, je urednica Metka Pušenjak našla drugo založbo v Mariboru, založbo Obzorja, kjer so pobudo z veseljem sprejeli. Obrnil sem se na dolgoletnega znanca in nekdanjega sodelavca na Radiu, Ivana Sivca. Danes je Sivec, kolikor vem, najbolj plodovit pisatelj, ima v svojem opusu že 150 knjig. Zdaj že sodelujeva, jaz zbiram gradivo zanj, nekaj sem mu ga že tudi posodil. Zbrati moram še vse slikovno gradivo, dodali bomo začetke njegovih najbolj znanih skladb, »incipite« torej. Zbral bom tudi izrezke iz časopisov, kakšne zanimive zgodbe, kot je bila tista o Stari pravdi leta 1956, ko se je APZ Tone Tomšič naslednji dan razšel, ker so očeta vrgli iz partije. To se je zgodilo zato, ker je oče Matiji Tomcu nesel v dvorano venček po prvi izvedbi naročene skladbe Stara pravda. Niso mu rekli, da sta dva »farja« (Aškerc in Tomc) razlog za izključitev, ne, partijski sekretar Janez Vipotnik mu je rekel: »Radovan, a imaš s seboj partijsko knjižico?« »Ja, imam, ja,« je odgovoril oče. »Pokaži!« Vipotnik jo je vzel in pospravil v predal. To je bilo tako – nisi več član. To je očeta zelo prizadelo.

Vem, da ste imeli veliko znancev in prijateljev med skladatelji, tudi tistimi, ki jih ni več med nami in so z njimi na žalost odšla v pozabo tudi njihova dela.

Ta dela so izšla, jaz pa sem lahko samo ponosen, da sem te ljudi poznal, z njimi kontaktiral, se oglašal pri njih doma, to pa zato, ker sem bil urednik Naših zborov. Če na hitro naštejem nekatere: Zdravko Švikaršič – pri njem sem bil, ko je dopolnil 100 let –, Marijan Lipovšek, Vilko Ukmar, Pavel Šivic, Janko Ravnik, Rado Simoniti – od njega sem prevzel uredniško delo pri Naših zborih –, Uroš Krek, Alojz Srebotnjak, Samo Vremšak … To so ljudje, ki so zdaj že pokojni. Če si jih poznal, si se lahko samo čudil, kakšne osebnosti so bile to, pošteni, izjemno razgledani. Hranim tudi nekaj njihovih zapisov, posvetil v njihovih notnih zbirkah, tudi kak notni rokopis je v mojem arhivu. Vse to bo nekoč pristalo v kaki glasbeni zbirki, kot je NUK ali v kateri drugi.

Vem, da poznate o marsikaterem od njih tudi kako zanimivo anekdoto.

(Dolg premor …) Ne bom povedal imena, ker to ni več aktualno, tako kot pravi pregovor: »Kdor v mislih je priseben, odgovor njemu ni potreben.« Eden od skladateljev je dobil naročilo za noviteto, skladbo za festival Revolucija in glasba, ki je potekal zadnjih 20 let jugoslovanske države. Takrat je bil na Ministrstvu tajnik Milan Stibilj. Skladatelj je naročeno delo obljubil, sporočil naslov in zasedbo dela ter dobil izplačan dober honorar. Dirigent Nanut je prvi stavek že naštudiral in čakal naslednje stavke. Teh pa ni nikoli bilo.

Nekateri skladatelji vaše generacije pa so prav vaši osebni prijatelji. Vem, da prijateljujete z gospodom Lebičem, Ježem, skupaj ste prehodili dobršen del Slovenije.

Tako je. In z Vinkom Globokarjem. Mi smo 30 let redno pešačili ali kolesarili po Sloveniji, včasih tudi po avstrijski Koroški ali pa po Gorskem Kotorju, po vseh naših manjših pokrajinah, po makadamskih cestah, po gozdnih poteh, spali smo na senikih, na pokošenih travnikih smo razmetali kopice sena, tam prespali, naslednji dan pa spet zložili kopice …, vse mogoče je bilo. Z nami je bil tudi pokojni pisatelj Frane Puntar, Tomaž Tozon, Vinko Globokar, ki je sicer Žužemberčan, se nam je pridružil občasno, ko je prišel domov v Slovenijo. Lepe dogodivščine so bile to, včasih pa tudi prav grozljive. Nekoč smo se utaborili v Kočevskem rogu, da bi tam prespali v gozdni vrtači v visečih mrežah. Zvečer smo si zakurili in ponoči je prišel medved. Nismo ga videli, slišati pa je bilo strašljivo lomastenje in lomljenje preperelih debel. Te noči nismo zatisnili očesa. Zjutraj smo kar kmalu »spokali« iz Kočevskega roga.

Srečanje prijateljev, december 2017: MiG, Lojze Lebič, Jože Fürst, Miran Hvala, Tomaž Tozon, Vinko Globokar, Jakob Jež, Brane Brezavšček

Lepi spomini, zavidanja vredni. Kako pa naprej? Ali je v načrtu še kak pesMiGram, nova zbirka, seznam?

Gotovo bom nadaljeval s popisom uglasbitev še kakega pesnika, jih je kar nekaj ostalo, takih, po katerih poeziji so skladatelji veliko posegali. Mimogrede naj povem: vsi vemo, da sodi Edvard Kocbek med naše vrhunske pesnike, vendar pa kaže, da forma njegovih pesmi ni taka, da bi bila skladna z glasbeno obliko. Doslej vem le za pet ali šest uglasbitev njegove poezije. Sta pa dva Štajerca, Cvetko Golar in Manko Golar, ki imata največ uglasbitev, najverjetneje zato, ker je pesniška oblika njune poezije skladna z malo pesemsko obliko, no, pa tematika, ki jo opevata, je všečna. Oba pojeta o naravi, ljubezni, včasih sežeta v domovinsko tematiko …, skladatelji in pevci pa imajo to radi.

Za konec: Vas je kdaj zamikala kompozicija?

Ne, tega nisem študiral, nisem skladatelj, no, nekaj malega pa sem zagrešil, ja. Ko je Turistično društvo Ptuj praznovalo 125-letnico, sem našel lepo besedilo Ptuj, mesto muzej, na to sem napisal enoglasno melodijo, ki pa – to moram povedati – ni nobena umetnina. Gre za koncept himne, ki ima najpreprostejše harmonije, še najbolj je podobna narodnozabavni glasbi. Zavestno sem tako napisal, ker take pesmi morajo take biti. Za osnovno šolo Ljudski vrt, kjer uči moja žena, sem napisal himno. Od tega je 13 let in himna se po ustnem izročilu ohranja med otroki vse do danes. Učenci se je sami naučijo, vsi jo znajo. Nekaj priredb je nastalo za potrebe mojih zborov, samo ena skladba je avtorska – to je gasilska pesem za moški zbor. Preden sem dal karkoli od sebe, sem vedno poprosil prijatelja, Lebiča ali Ježa, naj preverita, ali ni kake usodne napake.

Pogovor pripravila »sorodnica« M. Gobca – B. Kljun. 😀

Mitja Gobec je predan glasbenik, publicist, urednik najrazličnejših zborovskih publikacij in za svoje delo velikokrat tudi nagrajen kulturnik.

ISKRENE ČESTITKE SLAVLJENCU IN ŠE MNOGO USTVARJALNE ENERGIJE V IMENU REVIJE NAŠI ZBORI!