Žalujemo za skladateljem, zborovodjem in publicistom Janezom Močnikom, ki je po težki bolezni preminil v četrtek 25. februarja.
Profesor likovne pedagogike, skladatelj, zborovodja, zgodovinar, publicist in urednik Janez Močnik je bil nepogrešljiva osebnost naše kulturne sedanjosti. V času študija in zorenja je sprejemal vse dostopno znanje in ga do danes dopolnjeval in kritično presojal. Izjemna natančnost, kritičnost pri odkrivanju neznanega in sposobnost povezovanja, široko oblikovan kritičen okus, tudi v glasbi, so ga oblikovali v ne samo široko razgledanega glasbenika, pevca, zborovodjo in izjemno spretnega skladatelja, ki se učinkovito prilagaja poustvarjalnim zmogljivostim izvajalcev, za katere piše, ampak tudi v zgodovinarja in glasbenega pisca, ki z izbrušeno mislijo ohranja pozabi mnoge vsebine, vedenja, podatke in sinteze, ki se zdijo institucionalnemu raziskovanju obrobne, a so za temeljna spoznanja o naši kulturni preteklosti, zgodovini, razvoju umetnosti in razvoju glasbe izjemno pomembna.
Janez Močnik je kot glasbeni pedagog in profesor likovne umetnosti v osnovnih in srednjih šolah oblikoval odnos do glasbe in umetnosti in umetniški okus generacijam gorenjske mladine, v pevskih zborih, ki jih je uspešno vodil in z njimi dosegal priznanja na koncertih in tekmovanjih, pa je v glasbo neposredno uvedel mnoge mlade pevce. Podoben vpliv na kulturni razvoj in glasbeni nazor je imel na pevce mnogih zborov, ki jih je uspešno vodil. Posebna odlika glasbenega delovanja Janeza Močnika so premišljeno tehtno izbrani sporedi njegovih zborov, ki kažejo na izostren občutek za slog in povezovanje vsebin skladb njegovih koncertnih sporedov. Izogibajo se vsaki pozunanjeni všečnosti in vidnim učinkom in posebej poudarjajo manj znano, a pomembno in vredno našega ponovnega spomina.
Skladateljska bibliografija Janeza Močnika je izjemno obsežna in vsebuje zborovske skladbe za vse zasedbe s spremljavo in brez nje, priredbe ljudske glasbe za zbore, nadvse uspele prestavitve skladb za druge zasedbe, vokalno-inštrumentalno in inštrumentalno glasbo. V svojih skladbah se je znal in zmogel občutljivo približati poustvarjalnim in umetniškim zmogljivostim izvajalcev ali naročnikov, v čemer je posebna kakovost njegovega ustvarjanja. Njegov glasbeni stavek je tehnično izbrušen, slogovno jasen, dobro zveneč in logično učljiv, kar je pomembno predvsem za izvajalca, ki je glasbenik ljubitelj. Tudi zato so izvajalci pri Janezu Močniku nove skladbe zelo pogosto naročali. Njegov opus je in ostaja trajno prisoten na sporedih naših najbolj raznovrstnih pevskih zborov vseh zasedb in kakovosti, v velikem obsegu pa je dostopen tudi v tiskani obliki in na številnih nosilcih zvoka.
Posebna glasbena in raziskovalna ljubezen Janeza Močnika je naše srednjeveško glasbeno in kasnejše protestanstko pesemsko in raznovrstno drugo pesemsko izročilo, ki ga je temeljito študiral in spoznal. Mnoge napeve je uspešno prirejal za različne zasedbe, zborovske in inštrumentalne ter o vsebinskih izsledkih pogosto predaval in objavljal.
Nič manj intenzivno ustvarjalen ni Močnik pri oživljanju ljudskega glasbenega izročila. S posebnim občutkom za izvirno se zna vživeti v ljudski glasbeni citat in mu brez škode za izvirno in folklorno zmore dati polnokrvno in učinkovito koncertno preobleko. V tem smislu je tesno sodeloval s številnimi tudi najboljšimi slovenskim in mnogimi zamejskimi izbori ter pevskimi društvi Slovencev v Evropi.
Janez Močnik je bil ves čas svojega glasbenega delovanja tesno povezan tudi s slovensko cerkveno glasbo. Bil je dolgoletni zborovodja več cerkvenih zborov in organist. Bil je pobudnik, utemeljitelj in dolgoletni programski vodja Festivala slovenske cerkvene glasbe v Cerkljah, ki je na svojem začetku pomembno sooblikoval takratni razvoj slovenskih cerkvenih zborov in spodbudil podobne regionalne koncerte in revije zborovske cerkvene glasbe.
Sodeloval je pri mnogih izdajah naše zborovske glasbe, priložnostnih, stanovskih in antologijskih – prav nedavno je izšla zajetna zbirka evropskih božičnih pesmi in kolednic v njegovi priredbi za zbore – ter bil je zaradi svojega temeljitega in širokega poznavanja snovi in poustvarjalnih zahtev uporabnikov ter brezkompromisne natančnosti nepogrešljiv uredniški sodelavec.
S posebno pozornostjo se je Janez Močnik posvečal raziskovanju nekaterih pomembnih osebnosti slovenske glasbe in splošne kulturne, umetnostne in lokalne zgodovine, ki se zdijo v siceršnjem zgodovinskem okviru marsikatere morda obrobne, a so jih raziskovalna spoznanja in ugotovitve Janeza Močnika postavile v povsem drugačno, pomembnejšo luč. Zaživeli so kot ponovno oživljene in za splošno poznavanje glasbe, umetnosti in zgodovine pomembne osebnosti, s čemer je njegov publicistični in posredno glasbeni opus nekakšen opomin in razmislek o nastajanju narodove kulturne zgodovine in njenega pisanega mozaika.
Kot prekaljen pedagog, izkušen zborovodja je bil Janez Močnik pogost in iskan svetovalec ter mentor zborovodij, strokovni spremljevalec pevskih revij in član žirij, tudi predavatelj na raznovrstnih tečajih in seminarjih za zborovodje. Njegovo redko bogato enciklopedično znanje je bilo plod izjemnega daru za povezovanje videnega, slišanega in prebranega ter je bilo v danes nekritičnem svetu nepreverjenih informacij nezamenljiv vir zgodovinsko pomembnih podatkov. Tej izostrenosti Močnikove misli je treba dodati še njegov izbrušen občutek za lepo in za mero, pa naj gre pri tem za ustvarjeno ali preobraženo glasbo, za zapisano besedo, za kaligrafsko pero v besedi in glasbi, ali pa za govorjeno besedo.
Za svoje delo je Janez Močnik prejel več javnih priznanj, med njimi za svoje skladateljsko in raziskovalno delo na področju zborovsta tudi Srebrno plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Ustvarjalno življenje, ki ga je Janez Močnik razen lepemu posvetil svoji družini, daje slovenskemu zborovstvu, glasbi in kulturi poseben pečat. Za njegovo glasbo in misel smo mu iskreno hvaležni.
