Paul Cummings slovenskim zborovodjem ni neznano ime: umetniškega vodjo Festivala Kathaumixw poznajo vsi, ki so že kdaj bili del čudovitega dogajanja na kanadski Sončni obali. Slovenijo je obiskal z 18-člansko delegacijo in velikanskim izrezbarjenim totemom: nagrado za najboljši zbor, ki si jo je prislužil Mladinski mešani zbor sv. Stanislava pod vodstvom Damijana Močnika na lanskem festivalu. Pravi, da je Slovenijo vzljubil že leta 2006, ko je pri nas obiskal prireditve Europe Cantat. Dežela z gorami ga spominja na domači Powell River. Ljubljana pa se mu zdi čista, z dobro energijo, prijaznimi ljudmi in ne s tako množico turistov kot npr. Pariz ali Barcelona. Všeč mu je, da sredi noči lahko najde odprto trgivino, všeč sta mu tukajšnja arhitektura in umetnost: preveč, da bi lahko vse zajel s svojim fotoaparatom.
Kanadskim obiskovalcem je vrata odprl tudi Zavod sv. Stanislava, njim na čast sta zapela dva izmed zborov.
Oh, slovenski zbori prihajajo tudi na Festival Kathaumixw, sicer pa je v zborovskem svetu jasno, da kadarkoli in kjerkoli se prikaže slovenski zbor, ga je treba slišati. Pojete tako zanosno, s poletom in prepričljivo! Ko me je Damijan Močnik vprašal, kako to, da se je Mladinski zbor sv. Stanislava odrezal tako dobro, sem mu odvrnil, da je tehnično odličen, da pa je bil povod za zmago gotovo zanosno in iskreno petje. In tako so peli tudi pevci, ki smo jih slišali zjutraj – že njihovi obrazi so bili prepričljivi.
Kakšni so pa zbori v Powell Riverju in okolici?
Različni, odvisno, v katerem delu Britanske Kolumbije v Kanadi se znajdete. Ponekod so navdušeni nad orkestralno glasbo, ponekod nad zborovsko. V Powel Riverju negujemo obe. Cenjeni sta tudi v naših šolah in pri starših, ki večinoma želijo, da njihovi otroci postanejo del tradicije. Jagoda na torti pa je gotovo glasbena akademija. Obiskuje jo približno 800 učencev, ki v njenem okviru lahko najdejo tisto, kar jih veseli: od plesa prek petja pa vse do instrumentalnega pouka. Vseeno je, koliko so stari: 9 ali pa 90 let. Imamo tudi zbore: otroški za 5 do 6 let stare pevce, deški, dekliški in akademijski. Pevci zadnjega lahko napredujejo v mladinski zbor, ki ga sam vodim (od 14 do 18 let). Potem sta tu še čudovit odrasel zbor, komorni, ki je venomer na turnejah, in moški zbor, ki prav zdaj tekmuje v Cornwallu v Veliki Britaniji. In ne smem pozabiti še na mestni, več kot 100-članski zbor, v katerem lahko prepevajo vsi. Torej, vsakdo lahko najde nekaj zase.
Kakšne programe pripravljate s svojim mladinskim zborom?
Imamo obsežen repertoar, morda tudi zato, ker menim, da obstajata le dve vrsti glasbe: dobra in slaba. Zato zbiram partiture z vsega sveta: iz Severne in Južne Amerike, Afrike, Azije, tudi danes sem slišal nekaj skladb, ki bi jih rad izvedel v upanju, da bodo spodbudile moje pevce. Seveda imamo na programu tudi klasično zborovsko literaturo in kanadske ljudske pesmi. Najraje pa imam dela, ki jih pri nas še nismo slišali. Nočem ponavljati za drugimi in izvajati tistega, kar izvaja že pet sosednjih zborov. Zato tudi rad potujem in si izmenjujem partiture z drugimi zborovodji.
Paul Cummings, umetniški direktor Festivala Kathaumixw, med nagovorom ob predaji totema v Ljubljani
Foto: Jana Jocif
Paul Cummings in Damijan Močnik
Foto: Jana Jocif
Reciva še kakšno besedo o Festivalu Kathaumixw: začniva kar pri imenu. Kaj pomeni beseda kathaumixw?
To je indijanska beseda ribičev plemena Tla A’min (Sliammon), staroselcev zgornje Sončne obale v Britanski Kolumbiji, in pomeni ‘srečati se z različnimi ljudmi’. Ustanovitelj Don James je tako našel tudi pravo besedo za vodilo festivala. Ne nazadnje le-ta poteka na ozemlju plemena Tla A’min in naši otvoritvena in sklepna slovesnost sta močno zaznamovani z njegovo kulturo. Mislim, da je ta spet vzcvetela prav z našo pomočjo. Nazadnje smo na nastop povabili indijansko družino, ki je uprozorila zgodbo o velikem boju ptiča viharnika in hudobnega vala.
Pa so potomci staroselcev tudi med vašimi pevci ali le v rezervatu?
Kjerkoli želijo, tudi zbori imajo na stežaj odprta vrata za vse.
Mladinski zbor sv. Stanislava je bil navdušen nad obiskom Festivala Kathaumixw, o tem je izdal celo posebno knjižico. Damijan Močnik pa mi je povedal za nekaj značilnosti vašega festivala, npr. »posvečeni čas« za vse zbore, skupno kosilo zborovodij in članov žirije ter prirediteljev …
Posebno pozornost dajemo srečevanju: »posvečeni čas« so skupne vaje vseh pevcev za dobro uro na vsak festivalski dan: 300–400 otrok in 600–700 odraslih. Tudi sam obiskujem te vaje, ki jih vodijo žiranti. Lahko se zgodi, da v tenorski sekciji na moji desni sedi pevec iz Zimbabveja, na levi pa tenorist iz Velike Britanije. Tako se bolje spoznamo. Na sklepni slovesnosti pa združimo vse pevce, vse otroke in vse odrasle: to je pravo doživetje!
Ponujamo tudi 18 »koncertnih trojčkov« v različnih predelih mesta: to pomeni, da si koncert delijo trije zbori in pri oblikovanju programa poskrbim, da je zbor vsakič v drugi družbi in vsakič na drugem prizorišču. Seveda pa se vsi spet lahko srečajo na tekmovanju. Tako da mislim, da 25 zborov v petih dneh festivala res lahko marsikaj doživi: tudi na skupnem pikniku z gostiteljskimi družinami. Vsi pevci iz prekmorskih dežel so namreč nastanjeni pri družinah v Powell Riverju. Leta 2014 jih je bilo skoraj 400. Gostiteljske družine so tudi zborovski navdušenci, tuji pevci pa lahko pri njih spoznajo naš način življenja, kuhanja pa tudi zabave. Nekatere družine imajo čolne na obali ali pa počitniške hišice, tako da pevce lahko povabijo tudi na kakšno plavanje v oceanu. In ne boste verjeli, kako tesne vezi se spletejo med pevci in družinami in koliko prelitih solz lahko vidite ob slovesu.
Tudi moja starša sta navdušena gostitelja, a malce premetena. Vedno namreč najprej premislita, kam bi še rada potovala, nato pa gostita pevce iz želene dežele. In kaj odgovorita ob slovesu na mimogrede izgovorjene besede »če boste kdaj potovali v našo domovino, ste dobrodošli pri nas«? »Hvala, hvala, sva že rezervirala letalski vozovnici, čez pol leta se vidimo!«
Na skupnih kosilih zborovodij, žirantov in prirediteljev pa vedno spoznamo kaj novega. Vsakič damo priložnost npr. zborovodji, ki zanimivo oblikuje programe, ali organizatorju, ki vedno brez težav zbere denar za potovanje ali pa npr. zborovodji, ki je hkrati tudi skladatelj … Ljudje z različnih koncev se znajdejo v različnih zagatah, a iznajdejo tudi tisoč in en način, da jih rešijo.
Kaj pa vi pričakujete od zborov?
Ponavadi jih na festival prispe 20 – odvisno, kako številčni so in koliko nastanitev jim lahko ponudimo, 5 zborov pa je iz Powell Riverja. Pripraviti morajo 25 minut programa. Tega ponavadi predstavijo na »koncertnih trojčkih«, ponudimo pa jim še promenadne koncerte na prostem: v parkih, na obali – za te koncerte so zaželeni priložnostni programi, občinstvo pa jih lahko posluša zastonj. Za skupno petje je ponavadi pet skladb: partiture razpošljemo s predhodno pošto in prosimo, da se jih zbori naučijo, da nam ni treba začeti čisto na začetku.
Tekmovanje in izbira kategorij pa je odvisna od posameznega zbora. Nekateri se odločijo samo za eno kategorijo, nekateri za vse. Mislim, da je vsega skupaj osem kategorij. Najbolj priljubljena je seveda kategorija ljudskih pesmi, imamo pa npr. tudi kategorijo deških zborov in solopevsko tekmovanje. Lani smo gostili celo ansambel, Portlandski državni zbor, v katerem so se vsi odločili tudi za solopevsko tekmovanje. In zame je bil to precejšen logistični zalogaj, ker sem moral tekmovanje, ki je ponavadi končano v enem dnevu, razporediti na dva in so se zaradi tega začeli sesipati drugi urniki.
Nekateri zbori so zelo resni in si zadajo nalogo, da bodo na tekmovanju – nič dugega kot zmagali, nekateri pa malo manj in si pridejo nabirat izkušnje. Žirija je zelo prijazna in svoje pripombe podaja na ljubezniv način v smislu, kaj bi bilo mogoče še izboljšati. Ne predpisujemo obveznih skladb, posamezne kategorije pa so omejene npr. na obdobja, jezik ali priredbe.
In katere lastnosti Mladinskega zbora sv. Stanislava so prepričale žirijo, da ga je izbrala za zmagovalca?
Kot predsednik žirije lahko rečem, da smo se strinjali v mnenjih, da zbor obvlada zelo širok repertoar – nekateri zbori obvladajo npr. samo glasbo iz obdobja romantike – ter da poje zelo dobro in iskreno. In nikoli ne bom pozabil prvega koncerta, ko sem pred zadnjo skladbo pomislil, kaj bi še lahko bolje zapeli. No, pa smo slišali Raindrops keep falling on my head, Damijan Močnik pa se je sprehajal pred njimi in v rokah vrtel rumen, razprt dežnik – kot naročeno v tistem trenutku. Ganilo me je, da so Damijan in pevci tako ponosni, da so Slovenci. Zapeli so tudi improvizacijski kolaž ljudskih pesmi iz vse Slovenije (Slovenske melodije): tako zanosno, zanimivo in izvirno, da se človeku res milo stori.
Mladinski mešani zbor sv. Stanislava ŠKG v Ljubljani ob predaji totema med koncertom …
Foto: Jana Jocif
… in po koncertu
Foto: Jana Jocif
Kako to, da zmagovalca tekmovanja nagrajujete z več kot dvometrskim totemom, in ne z diplomo ali pokalom? Kakšen je pomen totema?
Zborovskih tekmovanj in festivalov je, kolikor jih hočete in med seboj so tekmovalno nastrojeni. Festival Kathaumixw vsako drugo leto privabi 1000 pevcev, Svetovne zborovske igre, ki potekajo v istem času, pa 25 000. Meni veliko pomeni, da pevci pridejo v naše malo mesto v Kanadi in da jih zanima, kaj se pri nas dogaja. To lahko primerjam s hrano: lahko večerjate v restavraciji, ki ni nič posebnega in je člen v dobro obiskani verigi restavracij, lahko pa večerjate v gostilni z italijansko hrano v bližini mojega doma, kjer bodo prav za vas skuhali tisto, kar boste želeli: »personal touch«.
Skratka, z drugimi želimo deliti tisto, kar je pomembno tudi za nas, ki smo doma v Powell Riverju. No, v resnici je bil velikanski totem ideja našega župana Dava Formose, jaz pa sem sprva rekel, da bom o njej malce premislil. V mestu imamo tudi umetniškega rezbarja Craiga Galligosa, ki izdeluje toteme – in tako mi je pomagal zbrati denar ter izdelal totem. Posneli smo tudi film, sam pa sem še razmislil, kako z desetimi partnerji zbrati denar za potovanje totema – in še vsaj dva naslednja – v deželo, iz katere prihaja zmagovalec festivala.
Ljudje v Powell Riverju so se za totem zelo zanimali, še preden je nastal, potem smo ga javno blagoslovili: slovesnost je bila čudovita, veliko ljudi je prišlo. Totem je bil razstavljen teden dni, da so si ga vsi lahko ogledali, se ga dotaknili in se ob njem fotografirali ter se srečali z rezbarjem. In mislim, da totem ne bi mogel pristati v bolj zaslužnih rokah. Zdelo se mi je tudi, da boste Slovenci tako darilo znali ceniti. Nenazadnje o njem govoriva tudi midva.
Darilo oziroma nagrada je res izvirna. Ampak, predvidevam, da ste imeli logistične težave spraviti ga v Slovenijo.
Hm, najprej sem mislil, da bo šel preprosto skupaj z mojo prtljago.
Ha-ha-ha, optimistično!
Da, res (smeh). No, do Slovenije je šlo vse v najlepšem redu. Na carini se je pa začelo … in v nekem trenutku sem že pomislil, da bo naša celotna delegacija srečno prestopila mejo, totem pa ne. Res sem postal mojster za carinska pravila, ure in ure sem se trudil po telefonu in prek internetna dobiti osebo, odgovorno za ta postopek. Damijan mi je, seveda, tudi pomagal. In – totem je končno tu!
»Totem Pole« – delo umetnika Craiga Galligosa
Foto: Jana Jocif
Kanadska delegacija in slovenski zbor
Foto: Jana Jocif
