»Črješnje, črješnje, sta čisto vabrane, s Kozane, s Fojane, z Modane, s Kožbane an z Bjane.«
Foto: Andrej Colja
Pod vodstvom Franke Žgavec in v družbi Aleksandra Ipavca na harmoniki, Manuela Figlja na klavirju, Clare Bensa in Kati Harej na violinah so pevke potovale skozi raznolik in zanimiv, niti za trenutek dolgočasen koncertni program. Poimenovale so ga Potovanje v družbi prijateljev, saj je bil poudarek na skladbah, posvečenih Vokalni skupini Vinika in Franki Žgavec, ki jih ne izvaja nobena druga zasedba, naročila zanje pa so na potovanju od ustanovitve prek različnih postaj odraščanja kot pevska družina zaupale domačim skladateljem: Radovanu Kokošarju, Davidu Klodiču, Ambrožu Čopiju in Patricku Quaggiatu. Osrednje mesto je imela noviteta izpod peresa Patricka Quaggiata Moj ljubi potuje s klavirjem (besedilo: Feri Lainšček) zaradi besedila ter zanimive spremljave klavirja in harmonike. Pravijo, da take skladbe niso v njihovem stilu in je zato Moj ljubi potuje zanje prijetna osvežitev repertoarja. Znajo se prepustiti novostim in se zato še naprej veselijo potovanja na vlaku brez zadnje postaje. V naslednjih letih bodo brskale za že pozabljenimi briškimi pesmimi, naročile priredbe ter z njimi odpotovale, jih »dekantirane« raznosile naokrog tudi v tujini, saj, kot pravi Feri Lainšček: »Moj ljubi potuje s klavirjem na vlaku brez zadnje postaje. V daljavo z njim note bežijo, želijo še v druge si kraje.«
Z glasbenimi in gurmanskimi užitki med poslušalce
Sončni zahod. Deževno in mrzlo sobotno popoldne se je prelevilo v jasen majski večer. Skozi obokan kamnit vhod se z dvorišča Gradu Dobrovo širi prijetna zmeda klepetanja, veselega pozdravljanja, nazdravljanja. Sem in tja se med gosti pobliska prelivajoča se oranžna šantung svila, ki ovija pevke Vokalne skupine Vinika, gostiteljice večera. Šumenje narašča proti vhodu v novi polodprti paviljon na terasi ob gradu. Tam dobrodošlico povabljenim poslušalcem izrekajo domač češnjev liker, limončelo in domač zeliščni liker. Na vrhu stopnic v paviljon pa kup ličnih knjižic: predstavitev pevk in njihovih receptov (20 pevk, 20 receptov), darilo poslušalcem. Te sladke jedi so namreč vzrok, da goste prosijo za prispevek za šivanje novih oblek. Pevke želijo ob praznovanju s poslušalci deliti ne samo glasbene, ampak tudi gurmanske užitke vseh 20 let, zato jih po koncertu vse vabijo v pritličje gradu, kjer bodo imeli priložnost poskusiti teh 20 slaščic in praznovati z njimi.
Tokrat pevke niso naredile mimohoda po celi dvorani in se pravilno razvrščale na odru, ampak so se sproščeno zbirale, pripravljale cajne češenj, da zaplešejo z njimi, medtem ko sta spremljevalca programa začela čebljati v svoja mikrofona. Za povezovanje sta se z veseljem odzvala Meta Černe Sitar, vinika na porodniškem dopustu, in Janko Harej, ki je vokalno skupino eno leto vodil, potem pa v to nagovoril Franko Žgavec, ki Viniko vodi že petnajst let.
Franka Žgavec, zborovodkinja Vokalne skupine Vinika
Foto: Janez Eržen
Osrednja skladba večera Quaggiatova noviteta v rock, blues in funk ritmih
»V prvinskem slogu Brik, ki se svoje zemlje oklepajo kot vinike, rade prepevajo o Brdih, češnjah, vinu, ki jih iz svojega okolja težko spravite in ki so vedno glasne, je zvenel jubilejni koncert Vokalne skupine Vinika. Dekleta, žene, pa tudi družinski člani in prijatelji so poskrbeli za vse. Za izvirno pripravljen program, ki je vzorno predstavil kar osem skladb, ki so jih različni primorski skladatelji napisali prav za Vinike. Za kakovostno, doživeto podajanje, domiselno prepletanje vokala s klavirjem, harmoniko in violino. In tudi za razkošno pokoncertno kulinarično potovanje z Viniko. Prav posebna energija že 20 let združuje Vinike, sestav, ki zadnjih petnajst let nastopa pod vodstvom Franke Žgavec,« je za Radio Koper poročala novinarka Tatjana Gregorič v oddaji S koncertnih prizorišč. Franka Žgavec pa je v intervjuju na večer koncerta razkrila pot nastajanja novih skladb: »Danes ni več na razpolago skladb iz klasičnega repertoarja iz obdobja čitalnic, zato moramo, če hočemo peti nekaj novega, skladbo pač naročiti. Običajno je tako, da rade same izberemo tekst, ki je primeren za našo skupino, in potem naprosimo naše najbližje skladatelje. … Patrick je najmlajši in je za nas napisal največ skladb, ker jih zelo hitro pripravi, se odziva, je izredno prijeten fant.«
Ambrož Čopi je na eni od revij Goriška poje kot strokovni spremljevalec revije komentiral, da Vokalni skupini Vinika še najbolj ustrezata romantika in pa vokalno-instrumentalna glasba. In prav tako se je koncert tudi začel: s sklopom umetnih pesmi tujih skladateljev v umirjenih ritmih ob spremljavi klavirja in violin. Skladbe Nigra sum (Pablo Casals), uspavanka Marija Wiegenlied (Max Reger/Gašper Jereb, prir.) in The Snow (Edward Elgar) so Vinikam in njihovim poslušalcem polepšale že zadnjih par božičev. Sledilo je jedro koncerta, umetne skladbe domačih skladateljev: Tih večer (David Klodič), Mati jagoda (Radovan Kokošar), Ladjice želja (Patrick Quaggiato) in noviteta v krstni izvedbi, Prva pomlad (Patrick Quaggiato). »S članicami Vokalne skupine Vinika prijateljujem domala od njihovega nastanka in res lahko rečem, da tako naše prijateljstvo, kot tudi one same, ostaja sveže kakor cvet vinske trte, ki vsako leto vedno znova obrodi ta prečudoviti sad. V tem kontekstu sem na njihovo prošnjo uglasbil Zorzutovo pesem Mati jagoda. Le-ta nam v vinu daje veselje, zadovoljstvo, omogoča iskrena druženja, lahko pa nam prinaša tudi gorje. Zato sem skladbo pisal predvsem doživljajsko, z mnogimi modulacijami, v širokem ambitusu in s kontrastnimi deli. Če so jo zborovodkinja in pevke uvrstile na program ob njihovi obletnici, sklepam, da so jo sprejele, in to mi je v največje veselje,« je bil počaščen Radovan Kokošar.
Osrednje mesto v koncertnem programu je imela skladba Moj ljubi potuje, noviteta izpod prstov Patricka Quaggiata. Aleksander Ipavec Ipo jo je spremljal na harmoniki in Manuel Figelj na klavirju. Potovanje v družbi prijateljev je ritmično razgibano in sledi ritmom vlaka. Patrick Quaggiato o noviteti: »Z dirigentko Franko Žgavec in pevkami Vokalne skupine Vinika se poznamo že vrsto let in to prijateljstvo je obrodilo nastanek kar nekaj skladb. Da bi se v komponiranju ne ponavljal preveč, sem vsakič poskusil zamenjati glasbeni slog. Ker so se z dinamično Cigansko balado čudovito izkazale kot absolutne nagrajenke tekmovanja Sozvočenja leta 2012, sem si upal tudi za zadnjo naročeno skladbo, Moj ljubi potuje (Feri Lainšček), najti neko posebnost, ki naj bi bila skupini izziv. Tokrat sem posegel po mešanici ritmičnih zvrsti, vključil sem rock, blues in funk; prav gotovo drug svet za Viniko. Seveda, če bi njihove zmogljivosti ne dokazale, bi zagotovo nova skladba bila drugačna, lažja. Mogoče je bila izbira pretirana? V odgovor mi bo bodočnost: če bom dobil še druga naročila z njihove strani, pomeni da so skladbo lepo sprejele, v nasprotnem primeru pa se jim opravičujem in jim bom iz lastne iniciative poklonil drugo, bolj ‘zemeljsko’ skladbo. Ob 20-letnici delovanja voščim dirigentki in Vokalni skupini Vinika še na mnogo prepetih let, zabave in zadoščenj, predvsem pa zrelostnega snovanja programov oziroma dogodkov, kot so že velikokrat pokazale.« Tudi pesnik Feri Lainšček navdušenja ni skrival: »Poslušal sem skladbo in sem kratko malo navdušen, gotovo gre za mojstrovino in tudi izvedba je prepričljiva, čestitam vsem.«
Ritem koncerta se je še bolj razživel v skladbi Ciganska balada iz tematskega sklopa V goslih naših smeh in jok, s katerim se je Vokalna skupina Vinika uvrstila na sklepni koncert Sozvočenj 2012 v Ljubljani. Ognjevitost, iskrivost, strastnost, spretnost, živahnost, igrivost, temperamentnost ciganov so tedaj poustvarjale v družbi odličnega harmonikaša Dejana Vidoviča ter violinistke Clare Bensa, ki se sodelovanja še vedno živo spominja: »Iz male violinske vloge v projektu na temo Aleksandrink Grenko morje za regijske tematske koncerte Sozvočenja 2010 se je zborovodkinji Franki porodila zamisel, da bi me kot violinistko vpletla v nov projekt. Vživeti se v vlogo ciganke in igrati glasbo ciganskega navdiha, fluidno prehajati med svojim in violinskim glasom, deliti z njimi ter (upam) podžigati navdušenje in ustvarjalnost vsake članice zbora, je bila zame res globoka izkušnja, ki je vplivala name tudi v ‘klasičnih’ delovnih vodah … Drage Vinike, voščim vam, da bi prijateljstvo, složnost, smeh in nenazadnje vaši lepi harmonični glasovi nadaljevali z zorenjem, dekantiranjem (kompleksna rdeča vina v mladosti zaradi izrazitih taninov skoraj niso pitna, po daljšem zorenju v steklenici pa postanejo bolj elegantna in harmonična, a potrebujejo kisik, da jih poživi) še mnoga leta, kot najboljša vina!«
Trobljenje ladje (pihanje v prazno steklenico) ter šumenje peska v umirjenem ritmu valov sta napovedala skladbo Barčica (prir. Ambrož Čopi), koncert pa se je zaključil s priredbo ljudske v enem od briških narečij, Črijšnje, še tretjo od novitet koncerta.
Grenko morje, Sozvočenja 2010, Ljubljana
Foto: Janez Eržen
V goslih naših smeh in jok, Sozvočenja 2012, Ljubljana
Foto: Janez Eržen
Foto: Janez Eržen
Vztrajno od prvih začetkov do danes
Pevke so se začele sestajati kljub temu, da niso imele zborovodje in kljub črnim napovedim, da ženski sestavi težko premagajo osipe zaradi materinstva in vseh družinskih in službenih obveznosti. Danes v organizacijo koncerta vpletejo vse družinske člane. Kati Harej, ki jih je spremljala z violino, je hčerka ene od pevk, en mož je povezoval večer, drugi je rezal pršut …
Prva zborovodkinja je bila Valentina Bevčar Stanič ter za njo Janko Harej. Pred petnajstimi leti pa je vodenje prevzela prof. Franka Žgavec (dolgoletna predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž v italijanski Gorici, profesorica solopetja). Vztrajna, povezovalna in profesionalna, kot je, je vokalno skupino uspešno popeljala tudi na različna tekmovanja. Po njenem mnenju je to pomembno zato, da je zbor motiviran, da naredi največ, kar zmore. In tudi zato, da se primerja z drugimi, se umesti med druge in se uči od drugih zborov in zborovodij.
»Očitno je bilo to visoko priznanje za sestav še dodatna vzpodbuda za ohranjanje pevske kondicije, saj tudi ob koncu sezone Vinika navdušuje z vokalno čistostjo in zlitostjo glasov. /…/ Sproščeno, a hkrati dostojanstveno petje je odsev discipliniranega in (po briško trmasto) vztrajnega predhodnega dela, je pa tudi odsev delovanja ženske pevske ‘družine’, ki ji prijateljevanje in druženje veliko pomeni. To sožitje, nujno potrebno za dobre glasbene rezultate, se nenazadnje pokaže tudi v zunanji podobi Vinike. V barvno pisanih (oranžno-črnih) kostumih (zelo različno kreiranih) lahko namreč tudi iščemo ključ za čedalje uspešnejše ‘prodiranje’ Vinike na primorsko zborovsko sceno. Fantazije in domišljije briškim pevkam zagotovo ne manjka in zato so tudi njihove izvedbe zahtevnejših skladb sakralne vsebine dovolj poglobljene, všečne in zvočno prefinjene. … Homogenost glasov sicer občasno ‘zmoti’ ena od sopranistk, a jo kmalu zatem ‘preglasijo’ altistke, ki so v nekaterih skladbah naravnost občudujoče prevzemale svoje pevske vloge,« je pred leti uspehe skupine komentirala Tatjana Gregorič.
Vsako leto so uvrščene med najboljše zbore Goriške, dvakrat so bile dobitnice srebrnega priznanja mesta Postojna na Tekmovanju primorskih zborov in vokalnih skupin, na 7. Mednarodnem zborovskem tekmovanju Citta’ di Azzano Decimo leta 2008 so bile izbrane kot najboljši ženski sestav in požele številne komplimente strokovne žirije. S hvaležnostjo se spominjajo tudi vseh, ki so jih v teh letih spremljali na koncertih: Franko Reja, Radovan Kokošar, Aleksander Sluga, Mirjam Furlan, Aleksandra Pavlovič, Anica Furlan, Dejan Vidovič, David Šuligoj, Dejan Vidovič …
Najbolj pa so bila pevkam v zadovoljstvo Sozvočenja, tematski koncerti izbranih zborov, ki so se jih udeležile trikrat in bile nagrajene: leta 2007 so predstavile priredbe briških ljudskih z naslovom Ptička Bregarca, leta 2010 pesmi na temo Aleksandrink Grenko morje, leta 2012 pa so na Sozvočenja odplesale kot ciganke s tematskim sklopom V goslih naših smeh in jok.
V naslednjih letih bodo brskale za že pozabljenimi briškimi pesmimi, jih pretočile v dekanterje, jih prezračile in popeljale na vlaku brez zadnje postaje tudi v tujino.
..
Foto:
