Morda ste že slišali za Violinčka, ki smo ga kot glasbenika s taktirko prvič narisali pred sedmimi leti, morda sploh ne veste, o kom bo tekla beseda. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da se je iz ideje o novem formatu radijske oddaje in drugačnem pristopu do problematike sodobne otroške pesmi do danes dobro izoblikoval in razvil format radijske pesmi za sodobnega otroka. Mogoče zveni samovšečno, a vendar so luč sveta ugledale že štiri zgoščenke, ki so dozorevale in zorele. V najnovejši izdaji (februar 2017) se je do zdaj najbolj jasno izrisala prehojena pot – zrelejša glasbena podoba albuma, ki ni več samo otroški, ampak vključuje tudi mladinsko vokalno poustvarjalnost.
Violinček kot obuditev glasbene ustvarjalnosti za otroke
Vsaj nekako tako smo na projekt gledali v začetku, leta 2009 – kako spet spodbuditi avtorje k pisanju nove glasbe za otroke. Na Prvem programu Radia Slovenija, na katerem ima otroška glasba pomembno mesto od Janeza Bitenca naprej, smo se s to problematiko spopadli zelo resno. Naročila sodobnih in izobraževalnih besedil, ki ne pripovedujejo več samo o soncu, cvetlici ali zimi, so bila prvi cilj, nato zahteven premislek o avtorjih glasbe in priredb. Razmislek o tem, komu bo določeno besedilo pisano na kožo, da bo nastal odličen splet. Saj veste, besedila in skladatelji se »najdejo, začutijo, zazvenijo in se uglasijo skupaj«. … Nato je na vrsti postopek snemanj, ki ni tako preprost, saj je pri celotnem projektu zelo pomembna miselnost »otroci za otroke«. Sicer ni le ta ideja, na kakšnem albumu zapoje tudi odrasel pevec ali pevka. Pa vendar v vseh štirih izdajah prevladuje otroški pevski glas – zborovski in solističen.
Najnovejša, četrta izdaja najzrelejša
Projekt Violinček je najprej za svoje ciljno občinstvo izbral in izbiral predšolsko populacijo. Kmalu se je izkazalo, da so nove skladbe prerasle te okvire. Zato smo projekt zasnovali širše, posegel je višje, v prvo triado osnovne šole, za vrtce je z marsikatero skladbo postal prezahteven. Po tej literaturi sicer posegajo vrtčevski pevski zbori, ker jim pomeni izziv. Z vsako izdajo pa se je zahtevnost skladb povečevala. Nekako vzporedno s težavnostjo je rasel tudi instrumentalni korpus, za katerega so napisane skladbe. Tako lahko na najnovejši, četrti izdaji Violinčka prisluhnemo celotnemu simfoničnemu orkestru. To je bistveno – da za otroke lahko zaigrajo tudi simfoniki, ob katerih lahko prepevajo. Gre za spoštovanje majhnih, mladih in še razvijajočih se ušes, ki jim moramo predstaviti čim širšo paleto zvočnih barv. Tako sliši eno- ali večglasje ob klavirski spremljavi, petje ob nekaj glasbilih, sliši pa tudi zvok orkestra, kako bogato mu postreže s svojo barvo.
Zahtevnejša besedila
Morda bi se lahko kdo obregnil ob slogovno mešanico najnovejše izdaje – bistven doprinos je tudi v tem, da otroci slišijo sodobno glasbo na najvišji kakovostni ravni. Slišijo big band, jazz, swing, orkestralno glasbo, komorno …, nezanemarljiv in pomemben vidik pa je tudi ta, da so najstniki, ki preradi posegajo po popularni glasbi, ki ni vsebinsko in sploh glasovno (misleč na razpon pevskega glasu) primerna za njihove glasove, tokrat dobili kar nekaj skladb, ki so prilagojene ravno njim. Najstniške težave v besedilih ter sodobne priredbe. Tako bodo lahko zborovodje izbirali za mlajše soliste in zbore ter za mladinske zasedbe ter tiste, ki si želijo še kakšen solo, v katerega bodo lahko izlili svoje najstniško nerazumevanje sveta.
Tak je pač Violinček – zrelejši in zahtevnejši.
