Foto: Ragnar Rasmussen
Komorni zbor Utopija & Realnost (Utopia & Reality Chamber Choir) je, kot povesta Urša in Ragnar, njun glasbeni otrok. Leta 2011 je bil zbor ustanovljen kot poletna akademija, kasneje pa se je ustalil kot projektni sestav, ki združuje pevce iz številnih držav, med njimi Slovenije, Norveške, Irske, Islandije, Italije, Srbije in Kolumbije. Z različnimi projekti so prepotovali že veliko sveta, kot predstavniki Evrope so bili povabljeni celo na mednarodni festival na Kitajsko. Njihov program v veliki meri sestavlja sodobna glasba, njihov cilj pa je podajanje glasbe na najvišji ravni in hkrati spodbujati pevce in poslušalce k razmisleku o vlogi umetnosti v družbi. Raziskujejo nove načine podajanja sporočila občinstvu in razvijajo mlade pevce skozi utrjevanje vloge posameznika v skupini. Uršo in Ragnarja sem lanskega novembra – v tednu med koncertom zbora, naslovljenim Credo in humanitatis, v Viteški dvorani ter zborovodskim tekmovanjem Zvok mojih rok v Slovenski filharmoniji – za pogovor »ujela« v Ljubljani, na prijetnem klepetu ob kavi, pred kratkim pa sta se mi po uspešnem gostovanju zbora v Sankt Peterburgu oglasila z Norveške tudi po telefonu. Intervju je torej zorel skoraj pol leta, a smo kljub hektičnemu urniku vseh vpletenih na koncu vendarle uspeli ubesediti razmišljanja o umetnosti, ljubezni in človečnosti.
Začnimo pri začetku, z imenom zbora. Utopija in realnost – dva nasprotna pojma, zdi pa se, da skupaj s pevci brišete meje med njima na več ravneh, na neki način med njima iščete ravnovesje. Kaj je pri delu z zborom utopija, ki je postala realnost?
R: Ime je izšlo iz pogovora – z Uršo sva razpravljala o nekdanji Jugoslaviji. V Skandinaviji smo imeli o vsem skupaj malo drugačno sliko o realnosti pri vas in bil sem radoveden. V povezavi s to diskusijo sva našla filozofski članek Rudija Supka, ki je govoril o utopiji in realnosti. Na tem mestu moram povedati, da so ena od mnogih dobrih stvari najinega skupnega življenja in dela številni izjemno zanimivi pogovori. Pri interpretiranju članka sva se tako začela pogovarjati o glasbi in umetnosti, o tem, kako se mora umetniška vizija na koncu vedno soočiti z resničnostjo. Če si na primer želim z zborom izvajati Friede auf Erden (A. Schönberg: Friede auf Erden, op. a.), je potrebnega veliko truda, da lahko skladbo dejansko postavimo na oder. Čisto vsak posameznik se mora v okviru svojega življenja v resničnem svetu truditi in stremeti k tej lepi, utopični stvari, ki pa je hkrati realna, saj ideja o njej obstaja. Dirigentova vizija skladbe in tega, kaj želi z njo doseči, je resnična, o tem ni dvoma. V tej točki pogovora naju je prešinilo: Kaj če bi obstajal zbor, projekt, ki bi združil odlične mlade pevce z različnih delov sveta, različnih držav, s tem tudi različnih kultur. Nekakšen prostor za raziskovanje utopije in realnosti v umetnosti. To bi bilo neverjetno zanimivo!
U: Meni se je morda sprva zdela utopična praktična izvedba projekta brez zagotovljenih sredstev: zbrati pevce, jim zagotoviti pogoje za skupno delo, v danem kratkem času naštudirati zahteven program in ga postaviti na oder. Zadali smo si visoke umetniške cilje – doseči homogen zvok in hkrati ekspresivno podajati izjemno težek in tehten zborovski repertoar. Najvišji cilji so vedno nekakšen utopičen ideal, ki ga potem realnost nekoliko oklesti. Sicer sama ne verjamem, da je v umetnosti karkoli utopično, vse je bolj vprašanje truda, sredstev, vztrajnosti in pripravljenosti za resno delo.
R: Projekt se je začel kot poletna akademija, poimenovala sva ga Utopia & Reality Summer Academy, na kratko URSA, kasneje pa se je ustalilo ime Komorni zbor Utopija & Realnost, U&R pa sta tudi najini začetnici. Nekaj simbolike, ki naju zabava, bistveno pa je, da je ideja za projektom zelo lepa in izhaja iz soočanja umetniške ideje z resničnostjo, ki jo hkrati spreminja. To se mi zdi zanimiva razprava, ki je stalno v teku. Nimamo odgovorov, a jo ves čas udejanjamo.
Začetnici U&R sta tudi vajini začetnici, Urša in Ragnar. Sta tudi vidva nasprotji, ki se dopolnjujeta? Vajeni smo, da z zborom naenkrat dela en dirigent, morda mu pomagajo asistenti ali korepetitorji. Vajina dinamika pa je drugačna, oba sta dirigenta. Je za pevce na vajah in koncertih težavno ‘preskakovati’ z enega načina dela, izražanja, energije in dirigentskega jezika na drugega?
U: Zadnje čase se predvsem v baltskih državah vedno pogosteje pojavljajo zbori, ki imajo dva dirigenta. Ko smo začeli z U&R, to morda še ni bilo tako običajno, a takrat sva oba z Ragnarjem vsak s svojimi zbori že veliko dosegla. Ko enkrat prideš do točke, ko si ‘vzgojil’ pevce in postavil zbore na zelo visoko raven, osvojil veliko tekmovalnih uspehov, postanejo izzivi drugačni in drugi. Bolj se osredotočiš na muzikalnost podajanja, na ekspresivno sporočanje, na komuniciranje na drugačni kakovostni ravni. V tej luči je celo bolje, da sva dva. Sva zelo različna v načinu dela in izboru literature, kar vnese pestrost – tako je najbrž tudi zelo dobrim pevcem laže preživeti celodnevne vaje, več je dinamike in različnih izzivov, raznolikost jim omogoča hitrejšo rast in napredek. Po drugi strani je ta dvojnost dobra tudi za poslušalce, saj v sestavu v glavnem izvajamo sodobno glasbo, ki zna biti zelo duhamorna, če ni predstavljena v vsej svoji pestrosti. Dva predstavitvena načina in karakterno različna programa lahko veliko prispevata k temu in lahko rečem, da tudi ljudje, ki niso vajeni poslušati sodobne glasbe, s koncertov odhajajo zadovoljni.
Foto: Ognjen Milivojiša
R: Morda bi morali to vprašati pevce, a mislim, da nimajo težav. Že na začetku sva se odločila, da lahko stvar funkcionira le, če sva popolnoma iskrena in stoodstotno zvesta sama sebi. To je prostor, kjer sva lahko popolnoma svobodna v svojem izrazu, izbiri programa in uresničevanju umetniške ideje. To mora biti samoumevno in iskrenost je tista, ki pevce po mojem mnenju prepriča. Morda je bilo na začetku težje; pri prvem projektu sva programa združila. Vsak od naju je dirigiral po eno pesem, na odru sva se izmenjevala, kar se ni izkazalo kot najboljša ideja, ker sva se na neki način trudila prilagajati drug drugemu. To nama ni ustrezalo in tudi pevce je nemara zmedlo. Zdaj imava dva različna programa, popolnoma drugačna izraza, saj tudi sva zelo različni osebi. Vedno pa se dogovoriva o nekakšni rdeči niti, o krovni ideji, ki jo izražava vsak po svoje. Pri tem načinu ne zaznavam nikakršnih problemov. Res je, imava popolnoma različen slog, tudi pri pripravljalnem delu z zborom. Jaz sem zelo skandinavski, bolj sproščen in neobremenjen, če ne danes, pa jutri. Urša pa je bolj slovenska v smislu grajenja od temeljev navzgor, kamen na kamen, vse je ekstremno stabilno – tako kot je bilo na vajah, bo tudi na odru. Pri meni je vse bolj odvisno od trenutka, kar se zgodi, se zgodi in na ta način so lahko včasih doživetja na odru resnično močna, lahko pa tudi ne uspe, seveda (smeh). Nekaj pa nama je vendar skupnega – ko gre za kvaliteto, imava enako visoka merila. Ne dovoliva, da se zbor ne bi predstavljal na nivoju, ki smo ga sposobni. Če ne uresničujemo vsega potenciala, ne moreva biti zadovoljna. To pa veliko stane, na mnogih področjih, ne le finančno. Z Uršo sva v projekt vložila veliko, a ko projekt uspešno izpelješ, se vendarle poplača. Tako živiva svoje življenje.
Na prvi pogled se zdi skoraj nemogoče, da pevci iz najrazličnejših delov Evrope, ki niso vajeni skupnega petja, po nekaj dneh skupnih vaj osvojijo tako zahteven in raznovrsten program in ga podajajo na vrhunskem nivoju – ne le tehnično, temveč tudi izrazno. So za tem posebni pedagoški pristopi in motivacijske tehnike?
U: V začetku smo se pogosto in veliko pogovarjali o skladbah, skladateljih, sporočilu glasbenih del, ki smo jih študirali. To je gotovo prispevalo k skupnemu razumevanju in s tem tudi h kvalitetnejšemu podajanju literature. Sicer pa je pomembno poudariti, da so izbrani pevci zelo dobri vokalisti in neproblematični karakterji, zato je delo z njimi enostavnejše, kot bi se zdelo na prvi pogled. Veliko delamo na skupni vokalni tehniki, kljub temu da je v zboru veliko solopevcev, in na ta način prihajamo do skupnega imenovalca v izrazu in zvoku. Delo nam zelo olajša tudi močna zastopanost slovenskih pevcev v sestavu, saj lahko s slovensko sekcijo že pred skupnimi vajami delno naštudiramo skladbe in tako zgradimo osnovo, ki jo nadgrajujemo s celotno zasedbo. Prepričana sem, da bi bilo izvajanje tako zahtevnega repertoarja brez te možnosti praktično nemogoče. Pri vsem skupaj je zelo pomembna tudi dirigentska šola, ki jo z Ragnarjem zastopava, saj temelji na oblikovanju zvoka s telesom in dihom dirigenta, dirigentske kretnje pa tako še dodatno prispevajo k enotnemu zvoku zbora.
R: Gre za več stvari. Najprej moraš obvladati poklic zborovskega dirigenta, kar nama z Uršo gre. Zelo dobro se dopolnjujeva – Urša je izjemno dobra v pripravi, grajenju zvoka, upevanje na primer vodi ona. Morda sva enakopravna, ampak ona je nekoliko bolj enakopravna kot jaz (smeh). Resnično dobro zgradi zvok zbora, kar pa daje meni priložnost, da se ukvarjam s stvarmi, za katere sem sam bolj specializiran – čista intonacija, alikvoti, arktični, skandinavski zvok. Svoja znanja združujeva v umetniško celoto brez sklepanja kompromisov. Pevci se na to odzivajo, ker so prave vrste za to, in če niso, odidejo. Tako mora biti. Kmalu ugotovijo, da morajo biti zelo dobro pripravljeni, preden začnemo s skupnim delom. Pomembno pa je tudi, da sva midva pripravljena, da točno veva, kaj hočeva, in da je to jasno tudi zasedbi. Lahko nama zaupajo in vedo, da bova izpolnila obljube in da če jih ne, se to ni zgodilo zato, ker nama ne bi bilo mar ali se ne bi borila za to. Gre torej za kombinacijo profesionalizma in metodičnosti pri delu, pa tudi predanosti idejam. Najina predanost se mora zrcaliti v pevcih, zato na koncu celota deluje. Ker se vsi strinjamo in smo odločeni, da podamo svoje sporočilo, mora delovati.
Večkrat smo zasledili, tako v pisani besedi o zboru kot tudi na samih koncertih, da so pevci v Komornem zboru Utopija & Realnost suvereni posamezniki, vsak zase je odličen pevec z izdelanim odrskim nastopom in močno prezenco. Na kakšen način tako močne posameznike združita v homogeno celoto, torej zbor v pravem pomenu besede? Kje je idealno ravnovesje med individuumom in skupnostjo?
U: Velika večina naših članov je solopevcev ali dirigentov, prav vsi pa so zelo dobri zborovski pevci. Po mojih izkušnjah sodeč se sicer pogosto zgodi, da pevci, ki dosežejo določeno kakovostno raven, ne želijo več biti del zborovskih zasedb, saj imajo občutek, da se izgubijo, utonejo v množici. Pri našem sestavu se želiva prav tem občutkom izogniti. Pomembno je, da se vsak od pevcev na odru počuti kot individualen umetnik, in ne nastopa le kot član skupine, zavedati se mora, da sam podaja sporočilo in da pomembno prispeva svoj delež k celotni sliki. Individualnost ekspresivnosti prihaja na odru še posebej do izraza pri različnih solističnih delih, scenskih premikih in nagovarjanju občinstva. Vsak član ima posebno vlogo v zboru, to ves čas želiva in poudarjava, a hkrati nam uspeva, da je zbor homogena celota. Tu igra pomembno vlogo skupno upevanje, kjer poenotimo zvok, pa tudi usklajevalno delo na samih skladbah, ko uresničujemo specifične zvočne slike. K enotnosti pripomore tudi disciplina in tukaj smo precej strogi. Glede na zelo omejen čas, ki ga imamo za skupne vaje, je prisotnost in pripravljenost nujno potrebna. Pomembno je, da se vsi zavedamo skupnih ciljev in da se z njimi poistovetimo, le tako jih lahko uresničujemo.
R: To je zelo pomembno vprašanje, hkrati osnovno in ekstremno napredno. Karkoli kot glasbenik počneš, če ustvarjaš glasbo z drugo osebo, ali pa čisto sam v svoji sobi, moraš delati dve nasprotujoči si stvari naenkrat. Pri našem zboru smo popolnoma odločeni, že na vajah je tako, da mora vsak posameznik pustiti svoj prstni odtis na zvoku, izrazu – slišati moram, da si tu, čutiti moram tvojo prisotnost. Če tega ni, ne more delovati. Po drugi strani pa se moraš zliti, poslušati, in ne le slišati druge pevce. Če ponazorim zelo grafično, vzeti moraš kos torte, mu dodati dva procenta in ga položiti nazaj, da resnično zavzameš svoje mesto, ko se hkrati prilagajaš vsem ostalim in se zavedaš njihovega prispevka. Ena sila, torej prstni odtis, vleče v eno smer, druga, zlivanje in poslušanje, pa v drugo. Gre za dinamično ravnovesje, napetost, ki ustvarja premikanje in zavedanje. Poslušanje je nalezljivo in se razširi tudi na občinstvo. Pomembno je tudi, da vsak posameznik razume delo – ne učimo jih izraza, ne sugeriramo, kako morajo izgledati. To se zgodi naravno, izhaja iz tega, kar od njih kot glasbenikov pričakujemo – pokazati morajo svojo muzikalnost. Pri zborovski glasbi je pač tako – če nam glasbo podaja že en sam nezanimiv posameznik, je dolgočasna, če pa je takšnih petindvajset, je petindvajsetkrat bolj dolgočasna. Tako je lahko zborovsko petje najbolj nezanimiva aktivnost pod soncem in tega ne prenesem. Zgodi se fenomen deljene odgovornosti – nihče ne prevzame pobude za izraz. V takih trenutkih si rečem: »Prosim, nehajte, pojdite stran,« a v trenutku, ko se stvar obrne v pravo smer, je zbor lahko nekaj najlepšega. Ko pevci pojejo skupaj, in ne le sočasno, se izraz pomnoži in komunikacija je izjemno močna. Kadar poslušam prvi del koncerta, ko dirigira Urša, sem pogosto tako ponosen, ko vidim, da nam je to uspelo.
Foto: Janez Kotar
Razvoj pevcev kot pomembnih, individualnih članov zasedbe se najbrž odraža tudi širše, v njihovi družbeni vlogi. Mladi ljudje se pri projektu učijo postajati pomembni člani družbe, posamezniki s svojo osebnostjo, ki delujejo v harmoniji s celoto in jo delajo boljšo. Ali lahko potegnemo to vzporednico?
R: Dober prijatelj je takšen. Posluša te in te podpira. Menim, da se to neposredno povezuje z osebnimi odnosi in prostorom v družbi, učimo se biti boljši. Sam sem se naučil ogromno, res sem srečen, da je tako. Nikoli se ne konča, star sem 50 let in se še vedno vsak dan učim, to je neverjetno zanimivo. Zdi se mi, da na drugih področjih ljudje nimajo priložnosti rasti, da ni takšne dinamike. Ne trudim se biti mlad, nočem biti mlad, ampak želim si razvoja in srečo imam, da mi moje delo daje to možnost.
Tudi če zanemarimo glasbeni del je logistično izvedba mednarodnih zborovskih projektov izjemno zahtevna. Organizacijsko delo je umetnikom pogosto odveč, želimo si ustvarjati, ne pa se ukvarjati s papirji in razpredelnicami. Je multikulturnost in multinacionalnost vašega zbora v tem pogledu prednost? Ali pri organizaciji gostovanj sodelujejo tudi pevci?
R: Lahko rečem, da je tudi na tem področju Urša malce bolj enakopravna od mene, saj ima dar za organizacijo vsega tega. Če imajo pevci vprašanja glede tega, se nekako ne obračajo name. Ne vem, zakaj (smeh). Sicer se ji trudim pomagati, pišem prijave, trudim se podajati naše ideje. Ampak, imaš prav, tega dela ne marava preveč. Že neštetokrat se je zgodilo, da sva skoraj obupala, želela zaključiti s projektom. Vložila sva ogromno lastnih sredstev in se spraševala, ali je sploh vredno. Pa vendar vselej poskusiva zopet in znova in po izvedenem projektu se zaveva, da mu ni mogoče postaviti cene. Konec koncev sva zadovoljna, to delo naju osrečuje in vztrajava. Najbrž je vseeno vredno, ne vem.
U: Nikoli nisva niti razmišljala, kako bi bilo, če ne bi bili mednarodni – to je bil prvi pogoj za projekt, tista zanimiva stvar, ki sva jo iskala. Na Norveškem oba delava z zelo dobrimi zbori in ne iščeva posebne priložnosti za koncertiranje ali turneje, z U&R sva želela postaviti nekaj čisto novega, drugačnega. Res je, da je pogosto zahtevno izvesti projekte, ampak ne bi rekla, da je organizacijski del največja težava. Rezervirati letalske karte, urediti prenočišča in hrano ni grozno težko. Največjo težavo predstavlja financiranje in pri tem nas mednarodnost celo ovira, saj nas nihče ne vidi kot ‘svojega’. Seveda si pevci želijo, da bi nastopali v državah, od koder so doma, a to velikokrat preprosto ni mogoče. Morda je tu Slovenija še najbolj izrazita izjema, saj je več kot deset pevcev Slovencev, kar občutno zmanjša stroške potovanja in prenočišč. Sicer je naša dejavnost največkrat vezana na povabila prestižnih festivalov, kjer izvajalcem vsaj delno pokrijejo stroške, kar olajša tudi nadaljnje pridobivanje sredstev. V kolikor vem, da bomo imeli dovolj denarja za izvedbo projekta, lahko z veseljem rešim vse ostale logistične zadeve. Če pa še dva tedna pred projektom čakaš na odgovore organizatorjev ali institucij, ki obravnavajo tvoje prošnje, se znajdeš v zelo stresni situaciji: veliko ljudi, ki so si pri svojih polnih urnikih rezervirali čas, ti zaupa in breme odgovornosti je veliko. Zagotavljanje sredstev za delovanje je najbolj neprijetna stvar pri celotnem organizacijskem procesu.
Gotovo je za mlade pevce prisostvovanje na zborovskem projektu, kot je vaš, časovno, finančno in organizacijsko zahtevno. Se zasedba pogosto in v veliki meri spreminja? Se s spreminjanjem zasedbe spreminja tudi bistvo zbora ali uspeta najti načine za ohranjanje rdeče niti?
R: Trudimo se, da pevci dobijo od vsakega sodelovanja več ali vsaj toliko, kolikor vložijo, da rastejo in napredujejo, da zbor vselej sestavljajo zanimivi posamezniki, ki se med seboj spoznavajo in se učijo drug od drugega, da so mladi ljudje deležni pomembnih umetniških doživetij, ki jih zaznamujejo za vse življenje. Nekoliko se bojim zastaviti ta vprašanja pevcem, zato se osredotočam na svoje delo, se ogromno pripravljam, da lahko svoje delo res dobro opravim. Oba z Uršo jim želiva dati vse, kar lahko dava. Seveda pa se zgodi, da se v neki točki tudi za pevca računica ne izide. Takrat se razidemo in s tem ni nič narobe, to je normalno in je del življenja.
U: Trudiva se, da bi bila zasedba čim bolj stalna, a to v realnosti ni mogoče. Mislim, da se še ni zgodilo, da bi imeli na dveh projektih enako zasedbo. Če zbereš množico blazno zanimivih ljudi, so ti ljudje ponavadi angažirani vsepovsod in je težko ‘ujeti’ ravno pravi trenutek, da imajo čas. Tako morajo pevci pretehtati, kdaj in kako so lahko z nami. Nekateri med njimi so tudi profesionalni glasbeniki s stalnimi angažmaji in to moramo razumeti. Moram pa priznati, da me včasih preseneča, s kakšnim veseljem se pevci vračajo, in to kljub temu, da pri nas pojejo brez plačila in da v dneh, ko smo skupaj, res trdo delajo. Sicer pa bistvo zbora zelo lepo prikazuje naš logotip: fotografija, ki prikazuje silhuete. Ni torej pomembno, kdo so ti ljudje v danem trenutku, temveč je ključno, da so tam; vsak zase in sam svoj in hkrati vsak del celote. Seveda se s spremembami v zasedbi prelivajo različne energije – vsakdo, ki se pridruži, nekaj prinese in tisti, ki odidejo, nekaj odnesejo. Zgodi se tudi, da je na določenem projektu določena sekcija boljša, spet drugič manj močna. A mislim, da kljub vsemu energija, ki jo zbor izžareva, nekako ostaja in poslušalci se radi vračajo na naše koncerte, prav tako vselej znova dobivamo povabila organizatorjev različnih festivalov.
Vsakdo, ki se je kdaj udeležil mednarodnega zborovskega festivala, je opazil, da imajo zbori iz različnih držav tudi nekakšno svojstveno zborovsko identiteto – programsko, vokalnotehnično, izrazno in konec koncev tudi vizualno. Kakšna pa je identiteta vašega zbora? Je evropski, morda svetovni mozaik?
U: Mislim, da je prav kulturna raznolikost repertoarja tisto, kar udeležence še bolj pritegne k sodelovanju. Slej ko prej se ti v zborovstvu zgodi, da se pri dolgoletnem prepevanju v okviru ene tradicije srečuješ z bolj ali manj enakimi kompozicijami. V posameznih državah je število dobrih sodobnih skladateljev omejeno in tako se dobri zbori znajdejo v začaranem krogu ponavljanja del enih in istih reprezentativnih skladateljev. Mi imamo tu več svobode in za pevce je to gotovo zanimivo. Morda je tudi naša identiteta zaradi multikulturnosti bolj skrivnostna in zanimiva za poslušalce, saj ne vedo na prvo žogo, ‘kam naj nas dajo’. Mi si vsekakor domišljamo, da smo zanimivi (smeh).
R: Mozaik ni neumna primerjava. Vse različne posameznike zberemo na enem mestu in potem vidimo, kaj nastane iz tega. Sam tudi skladam in nisem odličen skladatelj, a je to zame naravno, je pač nekaj, kar počnem. Če igram, pojem, dirigiram, učim ali pišem glasbo – zame je vse izražanje ene in iste stvari z različnih perspektiv. Pa vendar, z drugimi ansambli, s katerimi delam, nikdar ne izvajam svojih skladb, o ne! Pri U&R je drugače. V določenem trenutku sem se pogovoril s pevci in jih vprašal, če bi bili moj ‘bend’ – in so privolili. Včasih na koncertih igram inštrumente in nisem izjemno dober v tem, a se izražam, imam glas in lahko ga uporabim. Ni bistveno, kako visok ali glasen je, bistvo je, da moj. Vsi imamo svoj glas in moramo ga uporabljati. Vedno sem ustvarjal različne glasbene stile in nikoli mi ni bilo pomembno, kaj je ‘moj’ izraz. Delam, kar mi je všeč: pišem v stilu jazza ali pa v Bachovem načinu, lahko uporabim tudi mešanico obojega. Hkrati pa imam pri U&R priložnost, da postavim na oder resnične mojstrovine, kot je npr. Schönbergova Friede auf Erden. Že 20 let je bila na moji delovni mizi, čakala je na pravi trenutek. Začutil sem, da je čas zanjo, da lahko nekaj prispevam, in ne le dirigiram dobo za dobo. U&R predstavlja zame odličen prostor, kjer lahko poskušam nove stvari, igram piščali ali bobne, nove inštrumente, eksperimentiram. Tako na primer moje skladbe niso nikoli dokončane, ko se jih začnemo učiti. Če ne morem poskušati in se igrati, nisem dober glasbenik. Tudi kot učitelj zagovarjam stališče, da ne moremo in ne smemo vsega vedeti. Ustvarjanje glasbe mora biti čudenje nad svetom, skoraj religiozna izkušnja. Vem, da znamo znanstveno razložiti, kako na primer nastane življenje in še mnoge druge stvari. Mene to ne zanima, ker je življenje čudež in glasba je ista stvar. Nekatere stvari morajo ostati neznane, zato je vredno živeti. Radovednost ne pripada mladosti, zame je to zmota. Radovednost je razlika med modrostjo in znanjem, in ko bom star, želim poslušati modrost.
Foto: Ognjen Milivojiša
Multikulturnost vaše zasedbe se kaže tudi v implementaciji različnih vokalnih tehnik. Je bilo na primer Slovence težko naučiti joika, ki izvira s Severa?
R: Joik je način razmišljanja. Če na primer pojem pesem o Neji, pojem pesem o tebi, če pa joikam, pojem tebe. Joik temelji na alikvotih in zame so alikvoti zvočna manifestacija severnega sija, vidim isto stvar. So intonančno čisti, uporabljam jih za doseganje čistega, severnega zvoka. Grleno petje je baza, vse skupaj pa združimo in dosežemo ta odprti, prozorni zvok in idejo joika. Nekako deluje, sploh se nisem ukvarjal s tem, kako bom pevce to naučil, preprosto so razumeli. Na severnem Norveškem smo dobili izjemno pozitivne odzive in ljudje me sprašujejo prav to: »Kako vam je to uspelo?« Iskreno, ne vem.
U: Ob vprašanju, kako Slovence naučiti joika, se postavlja vprašanje, kako vse ostale naučiti Lebičevo delo (smeh). Zelo zanimiva zadeva, še posebej, ker smo se skladbo zaradi koreografije naučili na pamet. Vaje izgovorjave prek Skypa, veliko je bilo smeha na ta račun … Skladba (L. Lebič: Iz kamna v vodi, op. a.) je na koncu uspela zelo dobro in odzivi so bili vsepovsod po svetu fantastični, doživljala je najbolj bučne aplavze. V Derryju na Severnem Irskem smo jo na primer izvajali na koncertu za osnovnošolce – tisoč otrok, starih od šest do deset let je v skladbi neizmerno uživalo, v pričakovanju naslednjih taktov so sedeli na robu stolov in končalo se je s huronskim aplavzom. Z organizatorji koncerta smo kasneje ugotavljali, da je to odlično delo tudi zelo primerno za seznanjanje šolske mladine s sodobno zborovsko glasbo. Potrebno se je zavedati, da v nekaterih državah mladi pevci nimajo priložnosti izvajanja kompleksnih sodobnih skladb, zato je to za nekatere člane velika dodana vrednost in prav poseben izziv. V zasedbi imamo izkušene, tudi šolane pevce, ki do vključitve v projekt še nikoli v življenju niso izvajali tako zahtevnih del, ki jih izvajamo pri U&R, kar pomeni, da predstavlja zanje en teden dela z zborom tudi zelo dragoceno izobraževalno izkušnjo.
Vaš zadnji koncert v Ljubljani je bil naslovljen Credo in Humanitatis, torej vera v človeštvo. Nasploh je program zbora pogosto družbeno angažiran. Verjameta, da lahko spremembe na bolje v našem svetu dosežemo tudi skozi glasbo?
R: Živimo v težkih časih, ko se v svetu dogaja veliko slabih stvari. Migrantska kriza in vse ostalo, na plano prihaja veliko slabih človeških lastnosti, na katere ne moremo biti ponosni. Na kakšen način ravnamo z ljudmi, situacija v Rusiji, Trump – kaj za vraga se dogaja? Vse skupaj zelo spominja na razmere pred drugo svetovno vojno. Vseeno verjamem, da so ljudje v svojem bistvu dobri, da se lahko z njimi razumno pogovorimo, jih vprašamo, kako se počutijo in zakaj govorijo, kar govorijo. Ljudje rečemo in naredimo veliko neumnih stvari – iz strahu, sebičnosti, včasih tudi iz potrebe po varnosti. Vseeno pa mislim, da je tiha večina dobra in mora prenehati s tišino. Mora spregovoriti in povedati, da ne želi takšnih voditeljev, takšnega odnosa do ljudi, da si želi dostojanstva. Na podlagi tega razmišljanja sva se vsak posebej poglobila v tematiko in po razmisleku predstavila najini videnji programa, ki govori to zgodbo. Sestavljanje programa je po mojem mnenju prav toliko pomembno kot samo skladanje. Nobena skladba ni na programu naključno in če se poglobite v besedila, boste razumeli, da ne glede na jezik, v katerem so napisana, govorijo o veri v človeštvo. Nekatera so sakralna, a ni nujno, da jih interpretiramo v krščanskem smislu – gre za splošno idejo miru, človečnosti. U&R ne prihaja na odre samo zato, ker pojemo lepo glasbo, dela morajo imeti pomen. Ne pridigamo leve ali desne politike, vere ali česarkoli drugega, želimo le, da se ljudi dotaknemo, da razmislijo sami pri sebi. In verjamem, da se ideje dostojanstva in človečnosti širijo na tak način – morda na poslušalce, morda na same pevce, ki v svojih domovinah misli podajajo naprej. Če tega ne bi verjel, bi bilo žalostno.
U: Oba sva zelo proti temu, da uporabljamo glasbo samo v zabavne in sprostitvene namene. V Koreji imajo na primer šestdeset profesionalnih zborov in nekateri dirigenti so nama povedali, da na njihovih programih prevladujejo dela Mortena Lauridsna in druge blagozvočne skladbe, saj so koncerti namenjeni sprostitvi ljudi po osemnajsturnem delavniku. To je en pristop, vendar ne najin. Vedno iščeva sporočilnost v zborovski glasbi in to je za naju edini način, da lahko slednja ostane aktualna; zabavno plat lahko namreč zelo hitro nadomestijo radio in druge naprave. Potrebno je ohranjati vsebino in zborovska glasba je v svojem bistvu nadvse sporočilna in edinstvena. Sama sem intenzivneje začela razmišljati o tem po letu 2004, ko sem bila angažirana v projektu Women Singing for Peace. Začela sem razmišljati, kaj lahko zborovodja, ki ima za seboj enotno skupino štiridesetih ljudi, naredi za izboljšanje življenja v okolju, kjer deluje, kako dati pevcem več kot le kratkočasno srečevanje na vajah in kako dati občinstvu več kot lepo glasbo. Z Ragnarjem veliko razmišljava o tem, kaj lahko kot vodji ansamblov narediva, da bi se razmere spremenile. Generalno je v družbi v vzponu populizem, mi se s krizo mentalitete spopadamo na svoj način: želimo podajati tehtno vsebino. Na zadnjem ljubljanskem koncertu smo tako izvajali Rautavaarovo Suite de Lorca; minilo je 80 let, odkar je bil Lorca ubit, okoliščine njegove smrti pa še do danes niso pojasnjene. Morda bo prav zaradi našega koncerta kdo posegel po njegovi poeziji in se poglobil v njegova sporočila. Želimo, da naši koncerti in skladbe, ki jih izvajamo, izzovejo kritične misli in dvome poslušalcev. Tako si jih slednji tudi zapomnijo.
Z zborom ste prepotovali že ogromno sveta, prišli ste vse do Kitajske, vaš zadnji koncert pa je bil v Mariinskem gledališču v Sankt Peterburgu.
U: Povabilo kulturne hiše s takšno tradicijo za koncert v eni najmodernejših koncertnih dvoran na svetu je predstavljalo nagrado za naša dosedanja prizadevanja. Meni se je zdelo, da je to odlična priložnost za predstavitev sodobne slovenske zborovske ustvarjalnosti v interakciji s kvalitetnimi redko izvajanimi ruskimi deli, Ragnar je poleg ostalega programa predstavil tudi nekaj svojih del, s katerimi je občinstvo na zelo inovativen način seznanil z zvočnim svetom severne Skandinavije. Polna dvorana in izjemna akustika prostora sta pevce dodatno vzpodbudila k vrhunskemu podajanju. Vsi si bomo ta koncert zapomnili kot enega naših najboljših. Občinstvo je bilo navdušeno in organizatorji so nas ponovno povabili k sodelovanju v letu 2019.
Utrinek z zborovega gostovanja v Pekingu
Foto: arhiv zbora
Kakšni so načrti Utopije in Realnosti za prihodnost? Imate nove nastope in turneje že na vidiku?
R: Umetniško smo vedno na poti, Urša ima svoje ideje, jaz svoje in ves čas se pogovarjava. Konkretno me trenutno zanima tehnološka plat, kombiniranje visoke tehnologije s človeškim glasom. Kar zadeva splošne usmeritve, sem ugotovil, da ne želim nadaljevati v smeri, ki smo jo začrtali na začetku. S tem ni nič narobe, tudi to je rezultat eksperimentiranja. Kar smo delali do sedaj, je dobro in posebno, a če želim uresničevati svojo vizijo naprej, moram iti v neko drugo smer. Glede konkretnih koncertov in turnej pa moramo biti zelo pragmatični – koncertiramo lahko tam, kjer nam lahko vsaj delno pokrijejo stroške nastanitve, hrane in podobno. Obeta se nam nekaj zanimivih stvari: nastopali bomo v Grčiji, v kontaktu smo z veliko organizatorji – od Tajvana do Teksasa in Havajev. Vselej imamo v zraku veliko žogic, na koncu realiziramo tisti projekt, ki je bodisi umetniško najbolj zanimiv ali pa najbolj uresničljiv s finančnega vidika. Kot sem že povedal, velikokrat sva že skoraj obupala, a kot sami vidite, še kar nadaljujemo. Še vedno je vredno, zato mislim, da bomo tudi v prihodnje nadaljevali.
U: Na obzorju se kot utopična fatamorgana svetlikajo novi ambiziozni projekti Komornega zbora U&R – čas bo pokazal, ali so utopija ali realnost (smeh). Tale pogovor lahko zaključimo tudi z mislijo nemškega filozofa Jürgena Habermasa: »Ko se utopične oaze izsuše, se širi puščava banalnosti in nemoči.«
