Zato, Orfej, vztrajaj, poj, pri tem ne štej več let!

Širom po Sloveniji muzicirajo številni pevski zbori, le nekaj tehnično izjemnih ter muzikalno dobro preskrbljenih je najti severovzhodno od prestolnice. V Prekmurju in Prlekiji izstopa mladostni ljutomerski Orfej, ki je decembra 2014 z izvedbo Rossinijeve Messe Solennelle, svečano obeležil petindvajseto obletnico svojega delovanja.

Romana, Selma, Smiljan, Ksenija, Gita, Marinka, Duško, Goran, Mija … so zboristi. Združila jih je zamisel o lepem petju. Najprej so bili še drugi, mnogi so se vmes poslovili in šli kasneje zbor raje poslušat. Na začetku, pred petindvajsetimi leti, so bili entuziasti. Sestali so se zato, da bi muzicirali. Da bi našli umetnost po svojem okusu, da bi peli. Ne zgolj ob in po šankih, temveč tudi tako, zares in za čisto in trezno dušo. Fantje so medse povabili mlada dekleta in Romano, ki je takrat v Ljutomeru prevzemala vodenje upokojenskega zbora – ja, tudi ta ima tradicijo in svileno tenki glaski še dandanes marsikomu, ko je v Ljutomeru revija odraslih zborov, iz kotičkov oči iztisnejo solzo. Kot pravi Romana Rek, umetniška vodja Orfeja, so hitro ugotovili, da ne potrebujejo zgolj not in primernega prostora, temveč tudi nekoga, ki bo nasitil njihov rastoči apetit po boljšem, tehnično bolj izpopolnjenem petju.

Pianist Vladimir Mlinarić, profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani
»Veseli me vsako druženje, vsako muziciranje z Orfejem, saj se tukaj izžareva veselje do glasbe, pristna radost pri muziciranju, ki jo pri drugih, tudi veliko bolj zvenečih imenih pogosto pogrešam.«

»Niti sanjalo se mi ni, da bo iz tega nastal zbor. Posamezniki so takrat sklenili narediti majhno skupino, ki bi ji jaz zgolj mentorsko pomagala. A vse se je hitro obrnilo, prišli so novi ljudje, vmes je napredoval tudi trend zborovske glasbe. Kakovost zborovskega petja je izjemno narasla, s tem pa se je pokazala tudi potreba po tehničnem izpopolnjevanju. Vse to smo si želeli in vse to smo začeli tudi delati,« se spominja Romana Rek. Pravi, da je glavna vez, ki že biserni čas povezuje njene pevce, ljubezen do glasbe. Do muziciranja: »V zboru se zbirajo ljudje, ki so si zelo podobni v nekih življenjskih načelih, v razmišljanju. Skupina je homogena, a sestavljena iz močnih individualcev. In tukaj nekje je prostor za mojo nalogo: če ne bi bila tak diplomat, kot sem, ne vem, ali bi zbor tako dolgo obstal, ali bi se razvijal tako, kot se je.«

Francoski skladatelj Jean-Louis Gand
»Veseli me, da sem imel priložnost poslušati Komortni zbor Orfej iz Ljutomera. Na festivalu Musique en Morvan 2011 je zbor izvajal tudi dve moji skladbi. Vokalni ansambel združuje izjemne kvalitete: nadzorovano, stalno natančnost glasov, lep zvok in homogenost. Vodi ga glasbenica z velikim talentom, ki zna za vsako skladbo najti pravi zvok. Zelo me je prevzela interpretacija mojih skladb, ki se je do popolnosti skladala z mojimi glasbenimi nameni.«

Po Rekviemu so odkrili pevske festivale

V devetdesetih je Orfej ob madžarskem orkestru in pod taktirko staroste slovenskega zborovskega petja Janeza Boleta z Mozartovim Rekvijemom polnil večje slovenske cerkve (tudi Plečnikovo oziroma cerkev sv. Frančiška Asiškega v Ljubljani), ko je bil kulturi namenjen denar razdeljen še bolj širokogrudno in z večjim občutkom, so bili stalni gost pevskih festivalov po Evropi. Zmeraj pa so našli čas tudi za domače občinstvo. Njihovi božični koncerti, na katerih so Prlekom predstavili že lep nabor péte glasbe – od razvoja polifonije do črnskih duhovnih in domačih sakralnih skladb – so že uveljavljena tradicija in dobro obiskani, dvakrat so celo organizirali mednarodni festival zborovske glasbe ORFEST. Tako je bilo v časih, ko so se sredstva kulturi delila še s finejšim občutkom. Danes tega več ni in implementacija idej je večinoma na ramah pevcev oziroma temelji na njihovi iznajdljivosti. A o tem, (pre)skromni, kot so, ne želijo govoriti, ampak pravijo, da je zdaj čas za praznovanje in muziciranje.

Dajmo jim prav in poleg Rossinija, ki je v ljutomersko dvorano Kulturnega doma prvič v zgodovini postavil zbor odličnih pevcev, dva klavirja, harmoniko in soliste, omenimo še krstno izvedbo skladbe Andreja Missona na besedilo prleškega pisatelja Vlada Žabota. Seveda je med koncertom in tudi po njem lepa misel tekla v potokih, bogat in vrhunski kulturni dogodek v organizaciji Orfeja pa je prav vse spet napolnil s strastjo in z bogatim občutenjem. A čez čas, ko bodo zboristi spet želeli na festival v Španijo, Belorusijo in ne vem kam že, da se izpopolnijo in dopolnijo, bodo ostali bolj ali manj – sami. Žal tudi Orfej, kar zadeva evro, deli tisto cankarjansko usodo umetnosti, v kateri več kot zanesen in pod večer razpoložen bogatin, ki z jutrom obljube prekrije z lastnimi izzivi, štejeta lastna volja in pogum.

Slovenski pisatelj Vlado Žabot o Orfeju
»Komorni zbor Orfej že 25 let dokazuje, da je v Prlekiji doma zelo kakovostno petje. Dokazuje pa tudi, kako pomembno je, da se v to pokrajino vrača vsaj nekaj sposobnih, izobraženih ljudi, ki sicer ukoreninjeno tradicijo ljutomerskega in prleškega petja znajo ustrezno negovati, razvijati in jo kot visoko vrednoto človeške medsebojnosti uveljaviti tudi med mladimi. To zborovodkinji Romani Rek očitno odlično uspeva, zato ji ob tej priložnosti tudi čestitam. Sodoben človek si želi živeti v kulturnem okolju. V kulturnem sožitju z naravo, ljudmi in samim sabo. To najbrž pomeni, da je lahko samo tako razvito okolje tudi perspektivno. Zato v Prlekiji, Pomurju in nič manj v vsej Sloveniji mora prevladati spoznanje, da je kultura eden vitalnejših vlečnih konjev, brez katerega ni rešitve iz kriznega blata. Tudi sam orfejski mit je že tisočletja kljub vsem nesrečam in bolečinam za človeštvo odrešujoč. Brez kulture, brez tolažeče, odrešujoče pesmi v človeški medsebojnosti in v duši slehernika si kratko malo ni mogoče predstavljati tega sveta. Tudi Prlekije ne. Zato, Orfej, vztrajaj. Poj. Pri tem ne štej več let. Saj je pesem sveto izročilo človečnosti, ki nikoli ne sme onemeti!«

Repertoar za različne pevske tehnike

Pomurje se z Orfeju podobnimi zbori ne more pohvaliti. Neki trendi sicer so, opaža Romana, ki šele, ko jo spomnimo na kopico Orfejevih priznanj in plaket, vendarle prizna, da je njen komorni zbor tudi na širših slovenskih tleh nekaj dosegel. Od leta 1994, ko so sodelovali z Boletom, ki je bil umetniški vodja nekaj najvidnejših vokalnih zasedb v Sloveniji (Slovenski oktet, APZ Tone Tomšič, Slovenski madrigalisti), je Orfej nastopal pod imenoma Slovenski madrigalisti in Gallus Singers. Peli so na številnih odrih na Hrvaškem, Madžarskem, Poljskem, v Avstriji, Belgiji, Belorusiji, Češki republiki, Franciji, Italiji, Nemčiji, Romuniji, Srbiji, Španiji in Švici. Na tekmovanju Naša pesem so pred štirimi leti prejeli zlato plaketo, uvrstili so se na tekmovanje za evropski grand prix v španski Tolosi, na Mokranjčevih dnevih v Srbiji so osvojili drugo mesto. Predlani so se udeležili mednarodnega tekmovanja na Madžarskem in osvojili veliko nagrado mesta Pécs ter posebno nagrado za najbolje izvedeno skladbo v sakralnem programu … Komorni zbor Orfej je izdal dve glasbeni zgoščenki. V samozaložbi. »Tukaj največ štejejo ideje. Trudim se, da je naš repertoar čim bolj široko zastavljen in takšen, da zahteva različne tehnike,« pravi Romana, ki je postala mama zbora.

Na koncertu v prestižni koncertni hiši Konzerthaus Berlin, kjer je Orfej leta 2012 sodeloval pri izvedbi Beethovnove Devete simfonije v d-molu, op. 125. Projekt je bil izveden v mednarodni koncertni koprodukciji z naslovom Projekt za Evropo (Ein Projekt für Europa), ki sta ga podprla nemško zvezno ministrstvo za izobraževanje in raziskovanje ter slovenska ambasada v Nemčiji.
Foto: Robert W. Stephan

Na mednarodnem tekmovanju na Madžarskem so lani osvojili veliko nagrado mesta Pécs in nagrado za najbolje izvedeno skladbo v sakralnem programu
Foto: Kulturno društvo Orfej Ljutomer

Posebnost mednarodnega tekmovanja v mestu Pécs je kategorija ”fast learning”; zbor se mora na izvedbo skladbe, napisane posebej za tekmovanje, pripraviti v 75 minutah, edini pripomoček, ki ga sme pri tem uporabiti, so glasbene vilice.
Foto: Kulturno društvo Orfej Ljutomer