Foto: Matej Vidmar
Na mednarodni dan miru, 21. septembra, se je na Goriškem in v širši Severni Primorski začel odvijati festival zborovskega petja Zbogom orožje, pozdravljena pesem. TENSO (Združenje evropskih profesionalnih komornih zborov) je določil, da bo enega od projektov v perspektivi Poezija in glasba 1914–1918 posvetil spominu na soško fronto. Nosilec projekta je bil Kulturni dom Nova Gorica, umetniška vodja pa Veronika Brvar. Znano je, da so naši fantje na bojiščih veliko in dobro peli večglasne pesmi. O tem pričajo številni dokumenti in tudi žepne pesmarice, ki so jih tiskali v Ljubljani in pošiljali na fronto. Vojaki so na bojiščih nosili dve lučki upanja v žepih, molitvenik in pesmarico.
Prva svetovna vojna v pesmi in besedi
V glasbenem smislu se je dogajanje štiridnevnega festivala delilo na koncerte treh profesionalnih zborov, Evropskega komornega zbora TENSO in zborovsko transverzalo vzdolž Poti miru z amaterskimi zbori. S festivalom so organizatorji želeli obuditi spomin na tragične dogodke iz časa prve svetovne vojne, hkrati pa poudariti pomen poezije in glasbe v tistem času, obstoj in kulturno rast v narodni zavesti in pripadnosti evropskim vrednotam. Z glasbo so ponudili odgovor na vse tisto zlo, ki se je dogajalo pred 100 leti. Babette Grainer, direktorica Združenja TENSO, je izrazila veliko zadovoljstvo od zaključku: »Zelo smo veseli, da smo imeli možnost v tem letu festival izpeljati na tej posebni lokaciji. Vemo, da je več kot polovica vseh rekrutov v prvi svetovni vojni prihajalo iz vzhodne Evrope. Zdelo se nam je pomembno in nujno, da se osredotočimo na to področje, če smo se pred tem na zahodno Evropo.« Poleg koncertov je bilo še veliko drugega dogajanja. Goriški muzej je na gradu Kromberk z Narodno in univerzitetno knjižnico postavil razstavo Vihar sovražen svet pretresa in tako je, po besedah Veronike Brvar, festival »podal premislek, tako z razstavo kot tudi mednarodnim simpozijem Glasba v prvi svetovni vojni, na katerem so predavali ugledni strokovnjaki s področja glasbe in humanističnih ved. Ponujal je refleksijo na takratno dogajanje, posebne razglede in razmišljanja. Pokazal je, čemu vsemu je služila glasba; tolažbi, utehi in propagandi.« V Kulturnem domu Nova Gorica je potekala skladateljska delavnica, saj TENSO vlaga energijo v novo generacijo skladateljev zborovske glasbe in si prizadeva za nastanek novih zborovskih del za potrebe festivala, ki so jih nekateri zbori na tokratnem na festivalu tudi izvedli. Direktorica Kulturnega doma Nova Gorica Pavla Jarc je projekt označila kot pomemben za goriški kulturni prostor: »Združil je veliko kulturnih akterjev, ki so dejavno pristopili k oblikovanju vsebin. Potrebno je omeniti Goriški muzej, JSKD, Slovensko filharmonijo, Glasbeno matico Ljubljana, NUK, Ustanovo fundacije Poti miru v Posočju in iz zamejstva oba kulturna domova, Kulturni dom Gorica in Kulturni center Lojze Bratuž. Tradicija zborovstva je na Primorskem zelo velika in s tem festivalom smo dokazali, da ima pesem v tem prostoru tudi po sto letih veliko vlogo.«
Vrhunski evropski zbori za odličnost festivala
Središče dogajanja festivala so predstavljali koncerti treh profesionalnih zborov in Evropskega komornega zbora TENSO. Začetek festivala je bil postavljen na simbolično prizorišče – Sveto goro. To je romarsko središče z Baziliko Kraljice Svetogorske na vzpetini Skalnica na obrobju Nove Gorice in bližnjega Solkana na začetku soške doline. Otvoritev je bila zaupana Zboru Slovenske filharmonije in dirigentki Martini Batič. Njen izbor skladb je bil naslovljen Litanije Očenaša in se je gibal okrog različnih uglasbitev te molitve, velik poudarek pa je bil tudi na slovenskih skladateljih in uglasbeni slovenski ljudski pesmi. Na istem prizorišču je na drugem večeru pod vodstvom Sigvardsa Kļave zapel Latvijski radijski zbor s programom pretežno sodobnih zborovskih skladateljev baltskih in skandinavskih držav. Izvedbe so bile enkratne, zbor je pripravil edinstveno in svojevrstno glasbeno doživetje. Na tretjem večeru, ki je potekal v Kulturnem domu Nova Gorica, je nastopil Zbor Hrvaške radiotelevizije z dirigentom Tomislavom Fačinijem. Med hrvaškimi skladatelji, ki so uglasbili Balade Petrice Kerempuha Miroslava Krleže, je ob klavirskih intermezzih skladateljev z začetka 20. stoletja zazvenela tudi krstna izvedba Ognjeno morje Uroša Rojka, impresivna skladba na besedilo vojaka, ki je ranjen ležal v bolnišnici nad Bovcem in opazoval mesto v zubljih. To grozo, lepoto, obup in močan vtis, ki ga je doživljal vojak, je Uroš Rojko premišljeno prelil v zvočno impresivno skladbo. Odlične nastope vseh treh zborov so odlikovali sijajna vokalna tehnika, občuteno in navdahnjeno podane interpretacije ter doživeto petje.
Zbor Slovenske filharmonije, Zbor Hrvaške Radiotelevizije in Latvijski radijski zbor
Foto: Matej Vidmar
Zborovska transverzala od Loga pod Mangartom do Doberdoba
Festival je posebno mesto namenil tudi amaterskim zborom na zborovski transverzali po Poti miru. Na njej je nastopilo 25 zborov iz Goriške, Brd, Posočja, Krasa, Črnega Vrha nad Idrijo, Ljubljane in zamejstva. Zamisel za organizacijo je nastala v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana in umetniško vodjo Veroniko Brvar: »Primorska je znana po izjemni pevski tradiciji. Tam velike pevske manifestacije niso nič posebnega, če pomislimo samo na Primorsko poje. Zborov ni težko dobiti. Da je transverzala dobila rdečo nit, smo naredili izbor pesmi iz pesmaric in na podlagi pričevanj in literature naših pisateljev, ki so jih peli na fronti. Dali smo jim napotek, da naj v program, če se le da, vključijo pesem tujega naroda. Na fronti se je borilo 20 nacionalnosti. Zbori so k temu pristopili zelo skrbno in resno.« Od Loga pod Mangartom, Kobarida, Tolmina, Sabotina, Prevale do Doberdoba, Svetega pri Komnu in Gorice se je zaslišala slovenska ljudska in umetna pesem pa številne pesmi tujih skladateljev, ki so oživljale duh tistega časa. Glasbena matica Ljubljana, vse občine, po kateri se je transverzala vila, in JSKD so bili glavni partnerji. Muzikolog in glasbeni novinar, Tomaž Gržeta, je obiskal pet zborovskih koncertov in nad idejo je bil navdušen: »Bil sem na petih koncertih v enem dnevu. Zame je bila velika sreča in čast slišati toliko različnih zborov na isti dan. Mislim, da si bomo vsi, ki smo spremljali to dogajanje, to izkušnjo zapomnili. Nastopi so bili ganljivi. Vsi so peli z enakim žarom. Tematika pa je vse prevzela in sporočilo je prišlo na plano. Imeli smo organizirano predavanje na avtobusu, ki je spremljal celotno transverzalo. Poleg tega, da smo opazovali lepote narave in lokacij, smo bili temeljito poučeni o zgodovinskih dogodkih, ki smo se jih spominjali.« Med mnogimi nastopi amaterskih zborov velja posebej omeniti zbor, ki združuje dolgoletne izkušene zborovske pevce; Komorni zbor DEKOR iz Ljubljane je pod vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika, ki je tokrat zaradi bolezni nadomestil dirigentko Petro Grassi, občuteno in tehnično dovršeno nastopil s tehtno izbranim programom.
Zbor Jacobus Gallus, MePZ Hrast in Goriški komorni zbor v Doberdobu kot del zborovske transverzale na Poti miru
Foto: Metka Sulič
Ambasadorka projekta je bila mezzosopranistka Bernarda Fink.
Foto: Matej Vidmar
Poslanica miru podpisana z Bernardo Fink
Transverzalo je spremljala tudi mezzosopranistka Bernarda Fink, ki je kot ambasadorka prispevala poslanico miru – pismo, ki ga je sama ali pa so ga drugi kulturni akterji prebrali na vseh osmih lokacijah zborovske transverzale. Z njo bi se strinjali vsi ljubitelji petja: »Take prireditve dajejo upanje, da se bo tudi v prihodnosti veliko pelo, in so v prid razvoju zborovskega petja. Želim iz vsega srca, da bi se ti časi, ki so zaznamovani z mirom, polnili s smiselnimi stvarmi, da preženemo praznino in mladim damo smiselne vrednote. Nedvomno so kultura, pesem in petje ogromna duševna in duhovna vrednota, ki jih mladi in odrasli danes potrebujemo. Nujno je, da pojemo, da se telo združi z dušo. To je tisto najlepše, kar tudi sama doživljam ob petju.« Tudi Babette Grainer vidi v petju veliko moč: »Zborovsko petje je najbližje vsakemu živemu bitju. Najbrž je bila to ena od prvih aktivnosti, ki jo je človek počel v skupini. Bernarda Fink je lepo povedala, petje v skupini pomaga pozabiti na bolečino in tudi premoščati različne predsodke.«
Pri petju je pomembno prisluhniti drugemu
Za zaključek Festivala TENSO je v Frančiškanskem samostanu Kostanjevica pri Novi Gorici zapel Evropski komorni zbor TENSO. Zbor sestavljajo mladi pevci, študenti iz vse Evrope, ki so se pevsko izpopolnjevali na letošnjih zborovskih delavnicah v Grožnjanu. Zbor, ki ga je vodil Sigvards Kļava, je prepričal s številnimi vzori, od čistih glasov, do pohvalnih izvedb z dobro pevsko tehniko in seveda doživetimi interpretacijami. Zagotovo pa je pokazal, da se pevci med seboj poslušajo, kar ugotavlja Babette Grainer, da je danes velika pomanjkljivost študija na evropskih glasbenih akademijah: »Pri združenju TENSO se najpogosteje soočamo s tem, da le malo glasbenih akademij naredi kaj na področju zborovskega petja. Študentje imajo bleščeče glasove, manjka pa jim občutek za skupno petje, za mešanje glasov. Na naših zborovskih delavnicah udeleženci najpogosteje povedo, da so se naučili prisluhniti en drugemu, torej to ni vprašanje petja, ampak poslušanja, ker peti znajo vsi odlično. Poslušati drug drugega, kako ustvariti zvok, dihati skupaj in kako preliti besedilo v petje, tem področjem se evropske akademije premalo posvečajo.«
Festival Zbogom orožje, pozdravljena pesem je dokazal, da zborovska kultura v Sloveniji zares obstaja. Ne samo, da živi, ampak cveti, in to na vseh možnih področjih, od ljubiteljskega do poklicnega. Slovenci smo resnično pevski narod. Številni poslušalci so zagotovo dobili nov vpogled v zborovsko pesem in tudi v čas prve svetovne vojne[1].
Evropski komorni zbor TENSO je v Kostanjevici vodil Sigvards Kļava.
Foto: Matej Vidmar
__________________
[1] Op. ur.: V Naših zborih je pred časom izšel tudi članek Oblaki so rudeči – pogovor z dr. Marjetko Golež Kaučič o vojaški pesmi in tematizaciji vojne v slovenskem ljudskem izročilu, v katerem smo se poglobili v človeško in kulturno razsežnost petja v vojnem času.
