Čeprav sodobni čas s prenatrpanostjo urnikov in hitrim tempom življenja zborovski glasbi ni ravno naklonjen, pa kakovost slovenskih pevskih zborov ter vokalnih sestavov vztrajno raste. Veliko k temu prispeva čedalje večje zavedanje pomembnosti vokalne tehnike oziroma pevske higiene v zboru in interes pevcev za solopevsko izobraževanje, saj je prvi pogoj dobrega umetniškega izražanja dobra tehnična priprava pevcev. Poleg že obstoječih javnih glasbenih šol nastajajo nove zasebne glasbene šole in društva, kjer se posameznik lahko uči peti, organizirajo se pevske delavnice in seminarji. Nenazadnje danes na spletu najdemo številne posnetke, kjer nas, včasih na žalost samooklicani strokovnjaki, poučujejo pravilnega dihanja in petja. Nekomu, ki na področju petja nima dovolj znanja in izkušenj, se je zelo težko znajti v vsej tej poplavi informacij. To lahko posameznika zgolj zaradi napačnega razumevanja vodi v napačno smer in mu celo povzroči dolgotrajnejše težave.
Upevanje je ključni dejavnik za dobro vajo, njegov sestavni del je tudi sproščanje
Verjetno ni treba posebej poudarjati, zakaj je koristna dobra tehnična pripravljenost pevcev in s tem povezano upevanje zbora na začetku vaje. Že tolikokrat slišana je primerjava petja s športom, kjer nam je vsem popolnoma jasno, da dober trening brez poškodb zahteva na začetku dobro ogrevanje in raztezanje. Enako velja tudi za petje – pri petju namreč sodeluje veliko število mišic. Pevski aparat vkjučuje respiratorne ali dihalne mišice, ki služijo kot spodbujevalec, glasilke, ki služijo kot vibrator in so vir zvoka, žrelo, usta in nosno votlino, to so resonatorji, ki zvok krepijo in oplemenitijo, in pa jezik, ustnice, zobe ter spodnjo čeljust, ki služijo kot artikulator.
Ker je pevski aparat inštrument, ki je del nas in ga nosimo s seboj, ne smemo zanemariti psihičnega stanje pevca. Pevci pridejo na vaje, ki večinoma potekajo v večernih urah, iz različnih okolij, pogosto izjemno utrujeni, različnih čustvenih stanj. Zato je na začetku pevske vaje skoraj vedno nujno potreben čas, posvečen sproščanju telesne in psihične napetosti, ki omogoči pevcem, da se umirijo, ‘uglasijo’ za delo in pripravijo na petje. Vaje naj bodo sestavljene iz preprostih telovadnih vaj in gibov iz vsakdanjega življenja, ki pevcu omogočajo, da se vživijo v določeno vlogo ali dejanje. Pri izvajanju jih opozarjamo na konstantno mirno in globoko dihanje, brez prenapihovanja ali zadrževanja diha. S primernimi vajami za sproščanje vratnih mišic ter vajami za ramenski obroč pevce usmerjamo v pravilno pevsko držo, z različnimi vajami za sproščanje obraznih mišic, čeljusti, jezika, ustnic in grla pa jih učimo pravilne tvorbe soglasnikov in s tem pravilne izgovorjave pri petju.
Vaje za sproščanje in ogrevanje so tudi učinkovito sredstvo povezovanja pevcev v skupino z jasnim skupnim ciljem. Primarni namen teh vaj je seveda sproščenost in aktivnost telesa ter duha, vendar pa so vaje predvsem namenjene pripravi pevca na petje.
Pravilno upevanje ne razvija le tehnične kakovosti glasov, temveč pomaga vzpostaviti pravo vzdušje za vajo ter pripravi pevce in njihov glasove na skupno petje. Vzpostavitev pravilnega odnosa pevcev na začetku vaje pritegne njihovo pozornost in pripomore k učinkoviti izvedbi celotne vaje. Zbor je namreč vedno odraz zborovodje – če bo zborovodja pripravljen in motiviran, bo tak tudi zbor. Če bo zborovodja vesel in navdušen, se bodo tudi pevci hitro nalezli tega vzdušja ter postali motivirani za čedalje boljše petje.
Vloga zborovodje pri vokalnem usposabljanju pevcev
Zborovodja mora poznati fiziologijo, ustroj in načine delovanja pevskega aparata. Bolj kot to, da zna nekaj lepo in pravilno odpeti, je pomembna njegova sposobnost slušne in vizualne prepoznave morebitnih napak pri petju pevcev, ter iskanje rešitev, kako probleme postopoma odpraviti. Z ustreznimi upevalnimi vajami naj bi zborovodja znal izboljšati tehnične značilnosti svojih pevcev (učenje pravilnega diha, obseg glasu, jakost, intonacija, dinamične spremembe, vzdržljivost, izenačenost vokalov, izenačenost registrov …) ter zdravo razvijati njihove glasove. Za večino zborovskih pevcev je zborovodja namreč edini učitelj petja, ki ga le-ti imajo. Obenem je na tem mestu potrebno poudariti, da je glas vsakega pevca malo drugačen (tehnične predispozicije, pevske izkušnje, angažiranost …) in da obstaja več ‘pravilnih’ načinov petja, torej vsak pevec potrebuje specifičen pristop.
Individualno učenje solopetja ali skupinsko učenje vokalne tehnike?
Zborovodja ima različne možnosti, da pridobi znanje za poučevanje vokalne tehnike. Prednosti individualnega učenja solopetja izpostavljajo naslednje značilnosti: učitelj se na začetku usmeri v reševanje osnovnih glasovnih problemov posameznika, saj na razvoj glasu vpliva način govora regije, iz katere izhajamo, okolje, v katerem živimo, in delovanje posameznih delov pevskega aparata. Glas se nato skozi ustrezni pevski repertoar, intenzivno vadbo in s pogostimi nastopi razvija v jakosti in obsegu, učenje solopetja pa pevca pripravlja tudi na samostojnost, sposobnost solističnega javnega nastopanja, navaja na samonadzor ter nadzor zvoka. Tudi pri učenju solopetja, ravno tako kot pri zborovskem petju, je naš cilj zveneti polno, toplo in naravno (česar pri zborovskem petju ne smemo zamenjevati z ravnim, pritisnjenim tonom). Predstavljati si moramo, da naš glas zveni svobodno in živo, razvijamo primerno resonanco, jasno dikcijo, sposobnost izvajanja različnih dinamičnih stopenj, izražanja čustvenih razpoloženj ter izvajanja stilno različne glasbe. Pravilno postavljen glas bo tudi intonančno čist. Tak glas, s pravo mero samodiscipline in želje po skupinskem muziciranju, v zboru ne bo izstopal.
Seminarji vokalne tehnike, namenjeni zborovodjem in korepetitorjem (ki potekajo v organizaciji JSKD), so zasnovani nekoliko drugače. Cilj seminarja ni vzgajati pevca v njegovem glasbeno-umetniškem izražanju, temveč mu predstaviti orodja za doseganje homogenega, uravnoteženega in naravnega zvoka zbora. Spoznavanju osnov fiziologije pevskega aparata in pravilne pevske drže sledi spoznavanje tehničnih prvin petja ter oblikovanje zborovskega zvoka. Da bi ozavestili posamezne vidike petja, vsakemu teoretičnemu področju sledi še praktični del, ki vključuje vaje za učinkovito in raznoliko upevanje.
Prednost skupinskega učenja vokalne tehnike je v hitrem prepoznavanju pravilnega nastavka pri lastnem petju ter usvajanju pravilne izvedbe upevalnih vaj, tako pevsko kot slušno. Delo v skupini namreč omogoča slušno angažiranje ob petju ostalih seminaristov in pridobivanje občutka za razlikovanje med dobrim in slabim petjem. Že preprosta vaja za sproščanje ali ogrevanje telesa je lahko izvedena nepravilno, če pevci niso povsem osredotočeni na vse cilje vaje ali pa, če jih usmerjamo z nepravilnimi prispodobami. Naslednja zahtevnostna stopnja so dihalne vaje, vaje za aktivnost prepone, za doseganje resonančnega ravnovesja, dikcijske vaje, vaje za izenačevanje vokalov, za večanje obsega in izenačevanje registrov, za dinamiko in za oblikovanje enotnega zborovskega zvoka, kjer je pravilna izvedba vaj še toliko pomembnejša.
Mnogi zbori izvajajo preveč upevalnih vaj brez pravega učinka – pevci jih nepravilno izvajajo in tako napačno usmerjajo svoj glas. Vsaka upevalna vaja mora imeti namen, obenem pa mora biti izvedena v primernem tempu in obsegu. Celoten proces upevanja naj bi imel praktično sosledje – od vaj za ogrevanje in sproščanje na začetku, preko dihalnih in dikcijskih vaj do vaj za vzbujanje resonance, za legato petje v srednji legi in šele kasneje s preprostimi vajami v višje lege. Pri vsem tem mora biti zborovodja sposoben prepoznati dobro izvedbo.
Kako teorijo prenesti v prakso – izvedbo skladb?
Da bi naučeno lahko prenesli na svoje delo z zborom, se morajo zborovodje v nadaljevanju lotiti bolj poglobljene analize zborovskega stavka (z upoštevanjem stilno različnih obdobij) in sestave primernih vaj za reševanje konkretnih vokalnotehničnih problemov iz partitur, ki jih v domači pripravi vnaprej predvidijo. Tako povežejo upevanje s skladbami in nekatere probleme lahko odpravijo že na samem začetku vaje. Prenosu teoretičnega znanja v prakso je namenjena nadaljevalna stopnja seminarja vokalne tehnike za zborovodje. Namenjena je delu seminaristov z njihovimi zbori, kjer opazujejo in analizirajo reakcijo zbora na način dela posameznega zborovodje in se učijo prepoznavati razliko med dobrim in slabim petjem. Pri tovrstnem načinu dela se veliko naučijo tudi pevci v demonstracijskem zboru, saj s pravilnim vodenjem in vztrajnim odpravljanjem napak hitro slišijo in občutijo razlike, pevci se ne utrudijo tako hitro, zbor postopoma pridobiva polnejši volumen in sposobnost petja različnih slogov.
Velika prednost tovrstnih delavnic in seminarjev je tudi v povezovanju zborovodij, izmenjavi izkušenj in notnega gradiva, spoznavanje drugačnih načinov reševanja problemov (od povsem vokalnotehničnih do problemov discipline v zboru) in novih, zabavnih ter inovativnih načinov motiviranja pevcev.
Za napredek je potrebno sistematično in vztrajno delo
Pri učenju petja in iskanju lepega, sproščenega, naravnega zvoka zbora do rezultata pridemo le z vztrajnim in rednim delom, ki je usmerjeno v postavljanje glasu in vzdrževanje ter oplemenitenje naravnih danosti pevcev. Zborovodja oblikuje zborovski zvok na vsaki vaji, med učenjem pesmi, pri ponavljanju in utrjevanju. Še podrobneje pa se temu lahko posveti na začetku vaje, pri upevanju. Primerna dolžina upevanja je omejena na 10 do 20 minut. Če zborovodja pri pevcih opazi težave, ki jih sam na enostaven način ne zna razrešiti (hripavost, zapihanost, pokanje glasu, pretirani vibrato, intonančne težave, stisnjenost glasu, nosni glas …), je najbolje da v delo vključi strokovnjaka. Eksperimentiranje v napačni smeri lahko napake kvečjemu utrdi in poglobi. Ključni element petja je vztrajnost, ne smemo namreč pričakovati, da se bo zvok zbora takoj spremenil in izboljšal. Zavedati se moramo, da so nekateri pevci svoje slabe navade osvojili že pred nekaj desetletji, kar pa nikakor ne pomeni, da se njihovega petja ne da izboljšati.
Posebnosti pri delu z otroškimi zbori
Nekoliko specifična je vokalna tehnika pri otroških zborih. Paziti moramo, da je tehnična zahtevnost primerna starosti in razvojni stopnji otrok. Velik izziv zborovodjem predstavlja že raznolikost otrok. Pred seboj imajo namreč pevce na zelo različnih stopnjah razvoja, s širokim spektrom sposobnosti in različnimi talenti. Po drugi strani pa je velika prednost in obenem tudi odgovornost, da lahko otrokom že v zgodnjem obdobju privzgojimo zdrave pevske navade ter pozitiven odnos do petja in glasu in tako omejimo razvoj slabih navad. Cilj zborovodje je pri pevcu (otroku) razviti zdravo petje brez kričanja (glasovi so še v postopku razvoja), ki otroka navdušuje in razveseljuje.
Že pri samem upevanju otroškega zbora se trudimo, da so vaje zasnovane dinamično, inovativno, vključujejo fizično aktivnost in otroka vodijo k navdušenju nad petjem. Predvsem s prispodobami iz vsakdanjega življenja (prhanje konja, sikanje kače, oponašanje pihanja vetra, brenčanja žuželk, pihanje balonov, oponašanje lokomotive …) jih usmerjamo k pravilnemu dihanju in tvorjenju glasov.
Vpliv popularne glasbe na razvoj otroških glasov
Zaradi velikega vpliva popularne glasbe, kjer je estetika petja drugačna, moramo pri razvoju otroških glasov veliko več pozornosti posvetiti vzbujanju resonance glave in mehkemu nastavljanju ter usmerjati k mehkemu, polnemu in zvenečemu tonu. Način petja, ki se uporablja pri popevkah, ne razvija glasu v njegovi polnosti (ponavadi obsega srednjo in nižjo lego glasu ter usmerja k širokemu tonu), ni primeren za klasično petje (tudi zborovsko ne) in lahko vodi k napačnemu, hripajočemu govoru že pri otrocih. Trajne posledice se pri govorjenju in petju tako lahko poznajo vse življenje. Trudimo se torej za postavitev dobrih glasovnih temeljev in pevskih navad, ki se bodo ohranjale skozi celoten pevski razvoj.
Za konec
Zborovodja naj bo pevcem zgled, naj razvija svoj glas, išče nove ideje in načine doseganja ciljev, se dodatno izobražuje in se do glasu (pevca) vede odgovorno. Človeški glas je najobčutljivejši inštrument in kot tak nezamenljiv. Je del nas, občutljiv za naše čustveno stanje, nepravilno in pretirano uporabo pri govoru in petju ter zunanje vplive. Le s skrbno ter odgovorno rabo skozi leta ga lahko vzdržujemo, da ostane močan in zdrav. Pravilna vokalna tehnika bo pomembno pripomogla k temu, da nam bo glas dobro služil vse življenje.
