Intenziven govor ali petje brez predhodnega ogrevanja grlnih mišic, slaba govorna ali pevska tehnika, preglasno petje, kričanje, pa tudi smeh, pogosto kašljanje, odkašljevanje, hrkanje, kihanje ali napačna prehrana lahko pretirano obremenijo naše glasilke, kar vodi do njihovih poškodb. Pravilna presoja naših naravnih anatomskih glasovnih zmogljivosti in pa razumevanje njihovega zmanjšanja bodisi zaradi bolezni, psihičnih vplivov ali dejavnikov iz okolja ter usklajevanje zmogljivosti z glasovnimi obremenitvami nam pomagajo pri preprečevanju in zmanjševanju težav – utrudljivosti, neugodnih občutkov v predelu grla, vratu in poslabšanja kakovosti glasu. Vprašanjem, kako pravilno skrbeti za zdravje vokalnega aparata, se posvečamo v naslednjem prispevku.
Za tvorbo glasu je potreben vokalni aparat; sestavljajo ga dihala, ki so vir toka zraka, grlo, kjer nastaja glas z nihanjem glasilk, ter odzvočna cev z artikulatorji, kjer se oblikuje govor ali petje. Za zdrav glas brez glasovnih težav je pomembna skrb zanj. Skrbeti moramo, da ostane zdrav celoten vokalni aparat, vključno s kontrolnimi mehanizmi, in da ga ne preobremenjujemo. Glasovne zmogljivosti se med posamezniki razlikujejo; vsak mora sam ugotoviti, kolikšno glasovno obremenitev zmore brez težav in kdaj se mora ustaviti, da ne nastane okvara.
O anatomiji in fiziologiji vokalnega trakta pevci že veliko vedo, zato se bomo v prvem delu prispevka omejili na tiste podatke o njegovem delovanju, ki so morda manj znani, pa vendar pomembni. V nadaljevanju pa se bomo posvetili predvsem osnovnim nasvetom za ohranjanje dobrega glasu in preprečevanje poškodb glasilk.
TVORBA GLASU
Za kakovosten glas so potrebne dobre pljučne funkcije, zadosten vdih zraka in predvsem natančno nadzovoran izdih. Količina zraka, ki je potrebna za govor, petje, je nekajkrat večja od količine zraka, ki jo vdihnemo in izdihnemo v mirovanju. Izdih nadzorujemo z izdišnimi mišicami prsnega koša ter trebušnimi mišicami, trenirani pevci pa hote zadržujejo sproščanje diafragme, mišice, ki deli prsno in trebušno votlino in je glavna vdišna mišica. Torej vse bolezni in stanja, ki zmanjšujejo vitalno kapaciteto pljuč ali vplivajo na natančno kontrolo izdiha (npr. astma, zlom ali samo udarec prsnega koša, nosečnost, oslabljene trebušne mišice po bolezni ali operaciji itd.), zmanjšujejo glasovne zmogljivosti.
O zgradbi grla in glasilk
Temeljna grlna frekvenca nastane zaradi nihanja glasilk ob pretoku toka zraka skozi grlo. Grlo je sestavljeno iz grlnih hrustancev, ki so povezani med seboj z vezmi, sklepi, premikajo jih grlne mišice. Na grlne hrustance naraščata dva para sluzničnih gub – glasilki in ventrikularni gubi, ki ležita ob straneh grla druga pod drugo (glasilka pod ventrikularno gubo). Zadaj glasilka narašča na vokalni odrastek piramidastega hrustanca, tako da pri ženskah hrustančni odrastek predstavlja eno tretjino, pri moških pa eno četrtino dolžine glasilke. Sprednji del glasilke imenujemo membranozni del, ki dejansko niha pri tvorbi glasu.
Glasilka je v membranoznem delu zgrajena iz več plasti:
- ploščati epitel na površini in povrhnji del lastnega sloja sluznice (lamina propria) skupaj tvorita plašč glasilke (ang. »cover«);
- srednji ter globoki sloj lastnega sloja sluznice tvorita vokalni ligament, ki je prehodni ali tranzicijski del glasilke (ang. »transition«);
- vokalna mišica sestavlja telo glasilke (ang. »body«).
Kako glasilki nihata in kdaj nastane hripav glas
Telo in plašč glasilke nihata usklajeno, pa vendar do neke mere neodvisno drug od drugega. Vzrok za to je zelo rahel povrhnji sloj lastnega sloja sluznice, ki omogoča, da pokrov niha delno neodvisno od telesa glasilke in tvori sluznični val na glasilki. Pravilen in simetričen sluznični val, ki se zaradi toka zraka skozi grlo začne na spodnji ploskvi glasilke in prek prostega roba glasilke zavalovi na zgornjo ploskev glasilke, omogoča kakovosten glas. Seveda mora biti nihanje obeh glasilk in sluzničnega vala ob tem usklajeno med obema glasilkama.
Glas je longitudinalno valovanje, to pomeni, da se zgoščine zraka (ko tok zraka teče med glasilkama) izmenjujejo z razredčinami (ko se glasilki dotikata in toka ni). Hripav glas nastane, če nihanje obeh glasilk ni usklajeno glede na časovni potek ali velikost nihanja, če je nihanje nepravilno, če med nihanjem ni popolnega zapiranja glasilk ali če prihaja do primikanja struktur nad glasilkama – npr. ventrikularnih gub.
Ker glasilki pri nihanju udarjata druga ob drugo, nastaja na mestu največjega stika med njima velika mehanska obremenitev. V ventrikularnih gubah je precej žlez, ki izločajo sluz, ki se cedi navzdol na glasilki. Tanek sloj sluzi ob prostem robu glasilk zmanjšuje trenje med glasilkama ob nihanju in tako vpliva na mehansko obremenitev glasilk.
Vloga grlnih in žrelnih mišic
Glasilki primikajo, odmikajo, napenjajo in spreminjajo njuno obliko notranje grlne mišice. Za uravnavanje položaja grla v vratu in s tem uravnavanje dolžine odzvočne cevi pa skrbijo zunanje grlne mišice. Na položaj grla v vratu lahko vplivajo tudi mišice žrela, predvsem žrelne zažemalke, ki vplivajo tudi na oblikovanost odzvočne cevi.
Notranje grlne mišice so prečno progaste skeletne mišice, ki se razlikujejo od drugih mišic po telesu. Sestavljene so iz takih mišičnih vlaken, ki uporabljajo pretežno oksidativen način presnoe. Krčijo se hitro, vendar so odporne proti utrudljivosti ob daljšem delovanju. Oživčujeta jih povratni in zgornji grlni živec, oba sta veji X. možganskega živca vagusa.
Na oblikovanje govora vplivajo tudi artikulacijski organi – zobje, ustnice, čeljustna grebena, jezik, nebo, žrelo, občasno nos in obnosne votline. S spreminjanjem položaja in oblike se spreminjajo akustične značilnosti vokalnega trakta in tako nastanejo različni soglasniki, samoglasniki, spreminja se lahko barva glasu.
ZNAČILNOSTI GLASU IN KAJ VPLIVA NA VRSTO PEVSKEGA GLASU
Glasovni obseg predstavlja obseg od najnižjega do najvišjega tona, ki ga dosežemo pri govoru oziroma petju, in se razlikuje glede na starost, spol ter glede na glasovne zmogljivosti posameznika.
Na višino glasu vpliva dolžina, debelina, širina glasilke in njena napetost. Daljša in prostornejša odzvočna cev omogoča ojačenja nižjih frekvenc v vokalnem traktu nad glasilkama, kar niža in temni glas. Nasprotno je krajša in ožja odzvočna cev povezana s svetlim in višjim glasom. To pomeni, da na vrsto glasu, ki ga posameznik poje, ne vpliva samo značilnost glasilk, pač pa tudi velikost in oblikovanost vokalnega trakta. Samo iz pregleda grla in ocene dolžine glasilk je možna le približna ocena, kateri glas naj poje pevec glede na njegove anatomske značilnosti. Pomembno vpliva tudi njegova pevska tehnika, s katero zna vplivati ne samo na nihanje glasilk in napetost glasilk pri tem, pač pa tudi na značilnosti odzvočne cevi.
Uravnavanje glasnosti
Glasnost uravnavata napetost glasilk in tlak pod glasilkama, ki nastane zaradi pritekanja zračnega toka iz pljuč do primaknjenih glasilk. Doseganje večje glasnosti z večjim napenjanjem glasilk je lahko škodljivo, bolje je povečati glasnost s povečanjem tlaka pod glasilkama. Močni nihaji glasilk in mehanske sile, ki nastajajo med nihanjem na mestu največjega stika med njima, lahko povzročijo nastanek vozličev, polipa, ciste ali otekline glasilk. Močno udarjanje hrustančnih odrastkov glasilk med seboj med fonacijo lahko povzroči nastanek granuloma na zadnjem delu glasilk.
Za dialekte nekaterih področij v Sloveniji (Koroška, okolica Idrije in Cerknega) je značilna večja napetost glasilk na začetku nihanja pri fonaciji in močnejši stik med glasilkama pri nihanju. To lahko pomeni nekoliko večjo obremenitev glasilk glede na dialekte, za katere je značilen mehak začetek fonacije.
SKRB ZA ZDRAVJE VOKALNEGA APARATA
Vokalni aparat torej sestavljajo dihala, grlo in odzvočna cev z artikulatorji. Pri delovanju celotnega sistema so pomembne mišice, ki premikajo posamezne dele vokalnega trakta, sklepi med hrustanci in kostmi, na katere naraščajo mišice in ki omogočajo premikanje delov vokalnega trakta, ter kontrolni mehanizmi (sluh ter receptorji iz celotnega vokalnega trakta, ki sporočajo o dotiku, pritisku na posamezne dele vokalnega trakta, o položaju sklepov, napetosti mišic, kit itd.).
Prvo pravilo: reden, zmeren »trening« in obvezno postopno »ogrevanje«
Za usklajeno in pravilno delovanje tega sistema je potrebna skrb zanj. Tako kot tekači potrebujejo reden trening brez pretiravanja prek svojih zmogljivosti za doseganje dobrih rezultatov, je podobno potrebno tudi za dobre pevske dosežke. Ker gre pri petju tudi za obremenjevanje določenih mišic telesa, bi se pevci morali vsaj v nekaterih pogledih zgledovati po športnikih.
Tako kot športniki najprej z določenimi vajami ogrejejo mišice, ki jih bodo nato intenzivno obremenjevali, bi to morali narediti tudi pevci na začetku pevske vaje. Dobro in dovolj dolgo upevanje predstavlja ogrevanje in postopno obremenjevanje mišic, ki sodelujejo pri nastanku in oblikovanju glasu. Gibi mišic morajo biti najprej manjši, manj naporni, postopno se jih stopnjuje do skrajnih obremenitev. Sklepe razgibavamo najprej v fizioloških mejah, postopno jih raztegujemo do skrajnih leg. Obremenitev se mora stopnjevati postopoma brez nenadnih močnih obremenitev. Tako kot lahko pride do zatrganja stegenske mišice pri skakalcu v višino, ki neogret poskuša izboljšati svoj osebni rekord, tako lahko zaradi močnega nihanja glasilke pride do krvavitve v glasilko (hematom) zaradi glasnega petja, kričanja brez predhodnega ogrevanja grlnih mišic.
Tako kot športniki vedo, da jim preobremenitev škodi in da mora vsaki obremenitvi slediti ustrezen počitek za regeneracijo, bi se tega morali zavedati tudi pevci.
Za ohranjanje zdravega glasu morajo biti glasovne obremenitve usklajene z glasovnimi zmogljivostmi. Glasovne težave nastanejo, če se glasovne obremenitve povečajo ali če se glasovne zmogljivosti zmanjšajo (zaradi bolezni, psihičnih vplivov, dejavnikov iz okolja itd.).
NEKAJ NASVETOV ZA OHRANJANJE ZDRAVEGA GLASU
Skrb za glas imenujemo tudi glasovna nega ali glasovna higiena. Pomeni način obnašanja, ki je ugoden za glas, saj zmanjšuje glasovno obremenitev, hkrati pa pozitivno vpliva tudi na celo telo (npr. hidracija, počitek).
- Uživajmo dovolj tekočin.
Vsak dan na »neviden« način izgubljamo tekočino z vlago v izdihanem zraku, z izparevanjem znoja iz kože, s kapljicami sline v izdihanem zraku pri govoru, petju, zato jo moramo stalno nadomeščati. Najprimernejša pijača je voda. Dnevno bi je morali popiti 1 do 2 litra, če se poleg tega tudi normalno hranimo. Če vnos tekočine ni zadosten, pride do dehidracije, to je pomanjkanja tekočine v telesu, vključno s sluzjo, ki oblaga glasilki.
- Izogibajmo se snovem, ki dražijo sluznico dihal.
Snovi, ki dražijo sluznico dihal, povzročajo njeno zadebelitev in s tem večjo maso glasilk, počasnejšo frekvenco nihanja glasilk in nižji glas. Z nadraženima glasilkama je težje peti v višino, piano, oseba govori in poje z naporom, pri tem se hitreje utrudi. Lahko se celo pojavijo bolečine v vratu, saj so zunanje in notranje grlne mišice preveč napete in obremenjene – torej gre za mišično bolečino.
Sluznico dihal draži cigaretni dim, dražeči plini, laki, lepila, razkužila, čistila, dim, kemikalije, hišni prah, lesni, papirni prah, tekstilna vlakna, kovinski opilki, azbestna vlakna itd.
- Izboljšajmo mikroklimatske pogoje v prostoru.
Za normalno funkcioniranje potrebujemo dovolj svežega zraka, ki ne sme biti onesnažen. Skrbeti je treba za primerno temperaturo in vlažnost zraka. Kaj je primerna temperatura, je različno za različne ljudi – za vse pa to pomeni temperaturo, pri kateri se dobro počutijo.
Pomemben je tudi dovolj vlažen zrak v okolici. Pri dihanju na nos se zrak ob prehodu skozi nosni votlini ob stiku s sluznico, pokrito s sluzjo, navlaži. Če je zrak v okolici izrazito suh, je potrebno več vode iz sluzi na nosni sluznici, da se dovolj navlaži, in s tem je povezana večja potreba po nadomeščanju izgubljene tekočine.
- Izboljšajmo akustične pogoje v prostoru.
Zelo neugodno za glas je hrupno okolje (glasba, plesišče, velike in glasne družbe, delo v šoli, vrtcu, ropot na delovnem mestu). Hrup v okolici sili govorca h glasnejšemu govorjenju in večjemu napenjanju fonacijskih mišic. Predvsem v hrupnem prostoru, kjer hrupa ne moremo zmanjšati, se za sporazumevanje rajši približamo osebi, kot pa da bi glasno govorili ali kričali. Na splošno pa v hrupu čim manj govorimo.
- Prilagodimo glasovne obremenitve zmogljivostim.
Glasovne zmogljivosti se spreminjajo od osebe do osebe. Dobro je, če sami spoznamo, kolikšne glasovne obremenitve lahko zmoremo brez utrudljivosti, neugodnih občutkov v predelu grla, vratu in brez poslabšanja glasu. Med glasovne obremenitve ne spadata samo govor in petje, pač pa tudi smeh, kašljanje, odkašljevanje, hrkanje, kričanje, kihanje itd.
- Ne zlorabljajmo svojega glasu.
Pri glasovni zlorabi so izrazito čezmerno napete mišice, ki sodelujejo pri tvorbi in oblikovanju glasu, zato se hitro pojavi glasovna utrudljivost, pogosto pa tudi bolečine v fonatornih mišicah. Med primere glasovne zlorabe sodijo preglasen govor, šepet, oponašanje živali, motorjev, kričanje, pretirano petje in petje izven svojega obsega. Glasovna zloraba neredko povzroča poškodbe na glasilkah – vsaj hematom na glasilki ali celo nastanek npr. vozliča, polipa itd.
- Pri govoru, petju bodimo obrnjeni k poslušalstvu, stojmo ali sedimo vzravnano.
Če je govorec obrnjen k poslušalstvu, bo potrebna manjša glasnost, da ga bodo razumeli. Pri vzravnani drži je prostornina prsnega koša največja, najlažje se tudi širi pri vdihu in kontrola izdiha je tudi boljša.
- Ne govorimo prehitro, natančno oblikujmo glasove.
Različne osebe različno hitro sledijo govoru, običajno starejše osebe in otroci počasneje. Povprečen poslušalec ne bo povsem razumel hitrega govora. Pri hitrem govoru je tudi artikulacija nekoliko zabrisana in netočna, kar tudi zmanjšuje razumljivost. Če osebe poslušalci niso razumeli, mora še enkrat ponoviti povedano – to pa je večja glasovna obremenitev.
- Pri govorjenju upoštevajmo ločila. Ne govorimo predolgo. Spremenimo monolog v dialog.
Če pri govoru upoštevamo ločila ter napravimo premor ob njih, imamo hkrati čas vdihniti in manj obremenjujemo grlo ter grlne mišice. Če spremeniš monolog v dialog npr. z vprašanjem sogovorniku, bo tvoj vokalni trakt med njegovim govorom počival.
- Za dober dih je potrebna telesna aktivnost.
Za kakovosten glas je potrebna dovolj dobra pljučna funkcija, predvsem pa dobro uravnavan izdih. Svoje pljučne zmogljivosti bomo povečali s telesno aktivnostjo.
- Hripavost zahteva glasovni počitek!
Vsaka na novo nastala hripavost je znak, da je nekaj narobe z vokalnim aparatom: ali gre za vnetje ob akutni okužbi ali za posledico glasovne preobremenitve ali za funkcionalno glasovno motnjo. Zato bo vedno ob taki priložnosti dobrodošel krajši glasovni počitek, v skrajnem primeru tudi molk. Ponuja se primerjava z npr. nogo: če si zvijemo gleženj, ne bomo šli teč, niti ne bomo hodili naokoli, ampak bomo počivali. Podobno je tudi z grlom.
Če je vzrok hripavosti polip na glasilki, alergijsko vetje glasilk, napačna govorna ali pevska tehnika, je seveda samo glasovni počitek ne bo izboljšal. Potreben bo pregled pri otorinolaringologu, ki bo ugotovil vzrok hripavosti, nato pa ustrezno zdravljenje z zdravili, kirurško zdravljenje ali izboljšanje tehnike z glasovno terapijo pri logopedu oziroma individualnim poukom pri pevskem pedagogu. Osebna aktivnost osebe, ki mora izboljšati svojo tehniko, je tu ključnega pomena. Brez nje je delo celotne ekipe (zdravnika, logopeda, pevskega pedagoga) neuspešno.
- Pazimo na ustrezno prehrano za preprečevanje zatekanja želodčne kisline do nivoja grla.
Ne pretiravajmo s sladkimi, mastnimi, začinjenimi jedmi, kavo, alkoholom, čokolado, čajem, orehi, paradižnikom, čebulo, česnom, gaziranimi pijačami, pepermintom. Vse te jedi povečujejo izločanje želodčne kisline ali oslabijo zapiranje spodnje požiralnikove zažemalke.
Alkoholne pijače uživajmo le zelo zmerno ali jih ne uživajmo. Predvsem opustimo žgane pijače. Alkohol poveča izločanje vode (je diuretik), zato lahko ob pretiranem vnosu povzroči dehidracijo in njene posledice za glas. Poleg tega alkoholne pijače pospešujejo izločanje želodčne kisline.
Jejmo večkrat na dan manjše obroke hrane, da bo želodec hitreje spet prazen. Vsaka hrana v želodcu je dražljaj za izločanje želodčnega soka. Zadnje 2 do 3 ure pred spanjem ne jejmo, pijmo pa le vodo. Nikoli se ne ulezimo po obroku hrane. Po jedi se ne pripogibajmo, ne sklanjajmo, da s pritiskom na poln želodec ne omogočimo zatekanja želodčne vsebine nazaj v požiralnik, žrelo, grlo. Po potrebi dvignimo vzglavje ležišča. Podložimo noge postelje pri vzglavju, tako da bo vzglavje približno 12 do 15 cm višje kot vznožje ležišča.
- Kaj pa uporaba različnih pastil za grlo?
V medicini ločimo grlo (del dihalnega aparata, ki služi prehodu zraka med dihanjem, tvorbi glasu, zaščiti dihal med požiranjem) in žrelo (del prebavnega trakta, ki služi prenosu grižljaja iz ust do požiralnika, vendar skozenj potuje tudi zrak iz nosu v grlo ter se v njem oblikuje glas). V vsakdanjem govoru »grlo« imenujemo tisti organ, ki je v vratu in ki nam dela težave. Največkrat, kadar nas boli »grlo«, čutimo bolečine pri požiranju – torej gre za vnetje žrela, in ne grla v ožjem pomenu besede.
Pastile za grlo ližemo ali raztapljamo v ustih, nato jih raztopljene v slini pogoltnemo. Torej vsebina pastil potuje po prebavni cevi navzdol. Če bi prišla do grla, do glasilk, bi močno kašljali, saj skozi grlo v ožjem smislu potuje samo zrak. Vendar pa imamo ob razdraženi ali zaradi virusne okužbe vneti sluznici žrela pogosto občutek tujka, »cmoka« v vratu. Običajno ga bolj čutimo pri požiranju sline kot pa pri požiranju pijače in hrane. Da bi odstranili ta »tujek« v grlu, se odkašljujemo, hrkamo, kar pa pomeni tleskanje z glasilkama skupaj ob sočasnem hitrem in močnem izdihu. To predstavlja dodatno obremenitev za naši glasilki. Torej uporaba različnih »pastil za grlo« dejansko olajša težave v žrelu, vendar pa zaradi manjšega draženja in posledično manjšega odkašljevanja ali odhrkavanja predstavlja tudi pomoč grlu kot organu za govor in petje.
ZAKLJUČEK
Kot zaključek vsem pevcem polagam na srce samo dve pravili:
- Prisluhnite svojemu telesu.
- Uporabljajte zdravo pamet: vsako pretiravanje škodi.
Če ju boste upoštevali, vam bo vaš vokalni aparat lahko dobro služil.
Viri in literatura
- Hočevar Boltežar, I. (2008). Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz patologije govora. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
- Mathieson L. Greene and Mathieson’s the voice and its disorders. 6th Ed. London and Philadelphia: Whurr Publishers, 2001.
- Sataloff RT, Castell DO, Katz OP, Sataloff DM. Reflux laryngitis and related disorders. San Diego, Oxford: Plural Publishing, 2005.
- Sataloff RT. Treatment of voice disorders. San Diego: Plural Publishing, 2005.
- Titze IR. The human instrument. Sci Am 2008; 298 (1): 94–101.
