Foto: Janez Eržen
Ni novost, da je kombinacija moške zasedbe z žensko za dirigentskim pultom lahko zelo posrečena. Morda se ustvari posebna kemija, posebna vrsta spoštovanja, neka vzajemna komunikacija med mehkobo, milino in močjo, energijo različnih pristopov. Čeprav se skušamo otepati stereotipov, razlike neizbežno obstajajo in obogatijo ravno zaradi razdalje različnih pogledov.
Švedska zborovodkinja Sofia Söderberg Eberhard dobro pozna in obvlada te dinamike, saj že štirinajst let vodi moški zbor Svanholmški pevci (Svanholm singers). Svetlolasa zborovodkinja kaže skoraj tovariški odnos, poseben način sporazumevanja in bližine. Z vilicami udarja po škornjih, da bi dala skupini intonacijo, njeno vodenje je mišičasto in odziv pevcev je sproščen, neizumetničen, ker je govorica zborovodje in pevcev na isti valovni dolžini.
Söderbergova je študirala petje, klavir, orgle in zborovodstvo na Akademiji za glasbo v Malmöju in baročni violončelo na Kraljevem kolidžu v Stockholmu. Prejela je veliko mednarodnih nagrad za dirigiranje (med drugim na tekmovanjih in festivalih Orlando di Lasso, Hora Cantavi, Seghizzi, Béla Bartók) in je pogosto članica žirij na mednarodnih tekmovanjih.
Njen najnovejši izziv je neodvisni projekt Earth Choir 2016, katerega pobudnica in umetniški vodja je. Gre za ekološko naravnani poziv zborom z vsega sveta, da bi se aktivno angažirali proti onesnaževanju planeta, ki doživlja zaskrbljujoče podnebne spremembe. Od aprila dalje se bodo zainteresirani zbori lahko pridružili projektu s svojim koncertnim konceptom na temo narave, ki bo ovrednoten in promoviran na skupni spletni strani earthchoir2016.com , kjer so zdaj na voljo vse potrebne informacije. Promocijski videospoti so že na spletu v izvedbi priznanih Svanholmških pevcev, ki so aprila nastopili tudi na tekmovanju Gallus v Mariboru, kjer so se uvrstili na peto mesto absolutne lestvice in prejeli nagrado za najboljšo moško zasedbo ter med zasedbami enakih glasov. Skupina pevcev z živim zvokom in izrazitim temperamentom ne ostaja nikoli neopažena in del njenega čara je v tesnem odnosu pevcev z zborovodkinjo, ki tehnično nadzoruje in usmerja, emocionalno pa vrednoti naravno, nagonsko moč skupine.
S Sofio Söderberg Eberhard sva spregovorili o švedskih zborih, moških zasedbah, enakopravnosti, ekologiji …
Foto: Janez Eržen
Zbor Svanholmški pevci (Svanholm singers) se imenuje po opernem pevcu, kar pa sploh ni povezano z njegovimi vokalnimi značilnostmi ali programskimi izbirami.
Ne. Izbira imena po Setu Svanholmu (1904–1964) je bolj povezana z dejstvom, da je bila prva zborovodkinja zasedbe njegova hčerka, Eva Svanholm Bohlin. S poimenovanjem zbora je počastila spomin na očeta, ki je umrl, preden se je sama uveljavila kot glasbenica in priznana zborovodkinja. Po treh sezonah so me vprašali, če bi prevzela zbor. Njegovo ime je ostalo nespremenjeno, kar ne pomeni, da skušamo biti na katerikoli način »operni«; obstaja namreč velika razlika med opernim zborom in zborom z a cappella repertoarjem. Tudi prva zborovodkinja ni želela uvajati opernega petja v zborovsko okolje: gojila je zvočnost, ki izhaja iz švedske zborovske, a cappella tradicije.
Švedski zbori so v prejšnjih desetletjih postali vzor kakovostnega zborovskega petja. Kako bi označili sedanjo švedsko zborovsko prizorišče?
Nivo je dober, kot je vedno bil. Izpostavila pa bi dejstvo, da smo za daljši čas uživali zelo dober ugled, hkrati pa, da je vedno pozitivno imeti razlog za izboljšanje. Ko nimaš razloga, da bi se boril za doseganje cilja, vedno nekaj izgubiš. Moramo priznati, da so se na primer estonski in latvijski zbori izrazito postavili v ospredje in da je njihova tradicija vredna občudovanja. V tem trenutku me na poseben način pritegne latvijska literatura, do sedaj pa sem posvečala večjo pozornost estonskemu repertoarju in na poseben način skladbam Velja Tormisa.
Seveda se ne moremo pritoževati nad še zmeraj visoko kakovostjo švedskega zborovstva. Tudi mi smo vstopili v novo dobo, ki jo zaznamujejo internet in socialna omrežja. Naše življenje se je spremenilo: ponavljajoče se navade in rutino je nadomestilo stalno, hitro spreminjanje. Vsi hitimo in ta način življenja se težko usklajuje z življenjem zborov, ki temeljijo na starih tradicijah, potrebujejo zbranost, preživljanje časa skupaj, na vajah.
Zbori se trenutno veliko ukvarjajo predvsem s projekti, kar ni negativno, saj predstavlja priložnost za vrednotenje in poglabljanje specifičnih vsebin. Švedski zbori se zavedamo svoje solidne tradicije, ki jo moramo še naprej raziskovati in izpopolnjevati.
Bi se dalo opisati zvok švedskih zborov?
Težko bi ga opisala. Mislim, da je vedno lažje opisati stvari, na katere gledaš od zunaj, ker niso del tvojega vsakdana. Peti pomeni v večini primerov uporabljati določen jezik in jaz sem na poseben način občutljiva za zvok samoglasnikov. V švedskem jeziku imamo devet samoglasnikov, ki zvenijo drugače v različnih kombinacijah. Všeč so mi na poseben način naši bolj odprti samoglasniki, ker dajejo zvoku krepko oznako.
Če pa primerjamo švedski jezik na Švedskem ali jezik švedske manjšine na Finskem, bomo lahko ugotovili, da obstajajo velike razlike in da se zvok zbora spreminja pod vplivom izgovorjave in uporabe lokalnih narečij.
Glasba je mednarodna in lahko pojemo v kateremkoli jeziku, naša izgovorjava pa bo obarvala petje na različne načine: zvok zbora, v katerem vsi pevci govorijo isti jezik, je zelo specifičen. Če govorimo o barvi zvoka, je jezik najmočnejša komponenta. Pomislite na primer na zvok italijanskih zborov, na njihove svetle, žareče samoglasnike …
Če govorimo o narodnih značilnostih, ima ljudska glasba najbolj specifičen in avtentičen zvok. V vašem repertoarju je veliko ljudske glasbe, tudi sami vodite tečaje na to temo.
Zanima me področje ljudske glasbe, tiste avtentične, ki se ustno prenaša med generacijami in jo pevci pojejo svobodno, po posluhu. Ljudska glasba, ki jo uporabljamo v zboru, pa mora biti »organizirana«, zato je vedno prirejena v ljudskem tonu, a z upoštevanjem zahtev sodobnega, večglasnega zborovskega petja. Ljudska glasba je po mojem mnenju izjemno pomembna za vse zbore in odpira veliko zanimivih možnosti, saj obstaja nešteto različnih pristopov.
Foto: Janez Eržen
Foto: Janez Eržen
Katera pa je glavnina vašega repertoarja?
Naš repertoar sloni na švedski tradiciji. Izključno moške zasedbe so bile zelo popularne na Švedskem na prelomu med 19. in 20. stoletjem. Takrat je nastalo tudi največ literature za to zasedbo. Danes so se razmere spremenile: moški zbori niso več tako razširjeni, mešane in ženske zasedbe pa so doživele velik razvoj. Vse to je delno tudi odsev družbenih sprememb: takrat so v zborih peli pretežno moški, saj ni bilo enakopravnosti in ženske niso imele veliko časa in možnosti, da bi se posvečale petju. Posledica pozitivnega družbenega razvoja pa je dejstvo, da je moškim zasedbam postopoma zmanjkalo moči in literature, da bi lahko ohranili živo tradicijo.
Potrebujemo novo glasbo, zato smo pred leti izkoristili določena sredstva, da smo s svetovnim razpisom pozvali skladatelje, naj pišejo za naš zbor. Prejeli smo veliko dobrih skladb in takrat smo imeli tudi možnost, da primerno nagradimo avtorje. Moj cilj je raziskovanje in poglabljanje nove glasbe, širitev našega repertoarja, in to predvsem s švedskimi skladbami. Tudi jaz pišem skladbe in v našem zboru imamo tri študente kompozicije, poleg tega pa smo ustvarili mrežo sodelovanj s švedskimi skladatelji, ki jih zanima pisanje za zborovske zasedbe.
Ko pišete skladbe, mislite seveda na vaše pevce.
Pišem za glasove, ki jih poznam zelo dobro, z vsemi prednostmi in šibkimi točkami vred. Poznanje lastnega izraznega sredstva je bistvenega pomena. Spominjam se, da mi je Veljo Tormis pripovedoval o tem, kako je kot otrok sledil materi na pevske vaje: sedel je in poslušal pevce, zato je tudi razvil poseben čut za glasove, ki jih je poznal iz prve roke.
Moški zbori postajajo na Švedskem redkost?
Na Švedskem se lahko ponašamo s spolno enakopravnostjo, kar daje moškim zborom staromodno oznako. Na Univerzah imajo več moških zborov, izven pa prevladujejo ženske in mešane zasedbe. Sodelujem tudi z mladinskimi zbori, pri katerih je mutacija prelomnica, zaradi katere se dečki pogosto odpovejo zborovski dejavnosti in tudi kasneje ne najdejo več svoje identitete v pevskem smislu. Navadno imamo odklonilno mnenje do talent šovov, moram pa priznati, da lahko spodbudijo predvsem dečke k nadaljevanju pevske dejavnosti, ki se jim predstavlja v zelo prikupni in moderni obliki.
Kako obvladate in vodite moško skupino? Verjetno ni samo stvar odnosov, saj je bistvenega pomena poznavanje specifičnih značilnosti in zahtev moških glasov.
Poglobila sem se v študij zborovskega izražanja in priznam, da je delo z mešanimi zbori lažje, a poznam zelo dobro svoje pevce in izkušnja me je podučila o tem, kaj lahko zahtevam (ali ne morem zahtevati). Obstajajo večje razlike med moškimi kot med ženskimi glasovi: od basista do tenorista je razdalja večja kot med altistko in sopranistko. Ženski glasovi so po razponu bolj podobni, razlikujejo se za peščico tonov, čeprav so razlike zelo očitne v barvah zvoka, medtem ko gre pri moških prav za večje razlike v samem razponu.
Na začetku so me vsi spraševali, zakaj so pevci sploh izbrali žensko in zakaj sem se odločila za vodenje moške zasedbe. Že štirinajst let ponavljam, da me niso izbrali zaradi spola, ampak zaradi sposobnosti. Razmišljam na tak način in to je moj edini odgovor. Pravzaprav bi bilo zelo bizarno, če bi razmišljala o naših odnosih v tem smislu, oziroma da sem jaz ženska in oni moški. Zame so samo osebe. Resnično upam, da tudi oni mislijo isto in sem prepričana, da me spoštujejo zaradi tega. Moram pa biti poštena do konca in priznati, da zborovodja moškega spola lahko sproži zelo različne dinamike v odnosih.
Spominjam se, kako je na japonski turneji zvenelo senzacionalno, da ženska vodi moški zbor. Tovrstna kombinacija je v njihovi kulturi redkost. Biti »šefica« v moški skupini pa daje navzven pozitivna sporočila, saj potrjuje dejstvo, da na tem področju ne gre za spolne razlike, samo za človeške odnose in predvsem za glasbo.
Foto: Janez Eržen
Foto: Janez Eržen
