Vse priznanje slovenskim pevskim zborom, ki so v času pod izrazito nemško usmerjeno Avstro-Ogrsko državo tudi s svojimi lepimi domačimi imeni vzbujali narodno zavest med svojimi rojaki. V deželah, kjer so strnjeno živeli Slovenci, bodisi sami ali skupaj s svojimi nemškimi, italijanskimi (laškimi) ali madžarskimi (ogrskimi) sodeželani, to tudi ni bilo tako težko. Povsem drugače pa se je godilo, ko so se Slovenci znašli v drugih deželah velike monarhije ali ko so iskali kruha širše po Evropi in se celo morali podati na drugo stran velike luže. Ali so se Slovenci tudi tam ponašali s svojimi narodnimi društvi, s svojim rodnim jezikom, ali pa so morda utonili v morju tujstva? Amerika je namreč veljala za ‘topilni lonec’ narodov. Odgovor na to vprašanje je, vsaj kar zadeva pevske zbore, več kot razveseljiv. Rojaki – pevke in pevci – namreč tudi v tujini niso pozabili domačega jezika. Še več – s svojim kulturnim delovanjem so predstavljali svetel zgled tudi drugim narodom v Evropi in Ameriki.
V velemestih dunajske monarhije
Slovenska pesem se je v avstrijski prestolnici oglasila že leta 1846, ko je tamkajšnji priseljenec Jožef Legat na veliki prireditvi, imenovani »beseda«, zapel Strelovega Popotnika.
Takrat je na Dunaju bivalo le malo Slovencev in študiralo le malo slovenskih mladeničev, saj je bil to duhamoren čas pred marčevsko revolucijo. Pozneje, v petdesetih letih pa je bilo študirajoče mladine že več, med njimi tudi Josip Stritar, ki se je še na stara leta spominjal, kako so se slovenski študentje zbirali vsak dan na večerji v eni od dunajskih krčem in kako so po obedu prepevali slovenske pesmi. Najprej za svoj krog, ko pa se je o tem izvedelo po mestu, se jim je pridružilo toliko poslušalcev, da je gostilničar moral razširiti celo svoje prostore. Iz te druščine je leta 1859 nastalo prvo slovensko pevsko društvo na tujem, ki ga je vodil mladi Martin (poznejši Davorin) Jenko, ki je ravno tedaj na Dunaj prišel študirat pravo. Slovencem so se pridružili tudi Srbi, Hrvati, Čehi ter celo Bolgari, tako da je zbor leta 1862 prerastel v slovansko pevsko društvo z imenom »Zpevacky Spolek Slovansky«.
Leta 1869 pa se je ustanovilo slovensko akademsko društvo »Slovenija«, ki si je omislilo tudi lasten pevski zbor. Poznejša delitev duhov je pripomogla še k ustanovitvi katoliškega akademskega društva »Danica«, katerega člani so bili le študentje, in Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva »Straža«, ki je vključevalo še ostale na Dunaju živeče ali službujoče Slovence. Poleg tega pa se je rodilo tudi slovensko društvo »Zvezda« in slovensko-hrvaško društvo »Sloga«.
Uspešen pevski zbor dunajskih Slovencev, združenih v društvo »Straža«, si je ob desetletnici privoščil lastno razglednico, ki je bila celo ponatisnjena.
Foto: Arhiv avtorja
Vse te organizacije so v svojem okviru seveda premogle tudi pevske zbore. Enako velja za tehnično akademsko društvo »Triglav« v Gradcu in v istem mestu delujoče akademsko katoliško društvo »Zarja« ter splošni kulturni društvi »Kres« in »Domovina«. Nekaj skupnega petja pa so si omislili tudi Slovenci v Zagrebu, združeni v društvo »Lipa«, in slovenski katoliški akademiki v Pragi v okviru društva »Dan«.
Med »rudokopi«
Mnogi Slovenci pa si v državni in deželnih prestolnicah Avstro-Ogrske niso mogli najti kruha, zato so morali odriniti nekoliko višje, v nemški »rajh« ali pa z ladjo v Združene države Amerike. Vendar pa tudi tamkaj niso pozabili mile domovine. Tako sta se med rudarji izkazali pevski društvi v Hambornu in Berge-Borbecku ob Renu. V slednjem so Slovenci leta 1903 ustanovili nekakšen Mannergesang-verein, ki so ga poimenovali »Pevsko društvo Ilirija«. V nekaj letih so s pomočjo denarja, ki so ga zbirali tudi po deželah v domovini, blagoslovili svojo zastavo, leta 1913 pa celo praznovali svojo desetletnico. Takrat so bili v sestavi le še trije ustanovni člani, drugi pa so se že vrnili v domovino.
Tudi v nemškem Berge-Borbecku so Slovenci ob desetletnici svojega samostojnega pevskega društva »Ilirija« izdali lastno razglednico.
Foto: Arhiv avtorja
Med »kavboji in Indijanci«
Kdor pa niti v rudnikih Porenja ni našel dela zase, je moral čez lužo. Velika dežela je namreč pod svoje okrilje vabila tudi Slovence, ki doma niso našli primerne zaposlitve ali osebne sreče. Tjakaj so odhajali trumoma in do prve svetovne vojne se je v Ameriki znašlo že več kot sto tisoč slovenskih rojakov. Izpostavljeni so bili težkim vremenskim in delovnim pogojem, vendar pa so kljub temu ohranili spomin na slovensko domovino. Prav zato svojim društvom niso dajali imen, kot denimo »The Bell«, »Eagle« ali »Down«, temveč so se tudi onstran luže z odrov oglašali pevci slovenskih društev »Zvon«, »Orel« ali »Zora«.
Ohranjeni podatki nam izpričujejo, da so se Slovenci pravzaprav pričeli medsebojno povezovati ravno v glasbenem delovanju. In ne samo to – skupno pot so našli izrecno v zborih. Tako so leta 1893 v New Yorku ustanovili prvo slovensko društvo, in to je bilo pevsko društvo, imenovano »Lira«. Člani so stanovali po širnem ozemlju Velikega New Yorka (City of Greater New York). Na vaje so hodili peš po več ur, ker niso imeli denarja za javni prevoz. Prav zato društvo ni dolgo vztrajalo. Namesto njega se je leta 1897 rodil newyorški »Slavec«. V novem stoletju pa so tamkajšnji Slovenci delovali še v pevskih društvih »Domovina« (od 1908) in »Slovan« (od 1917).
Razvpito gangstersko mesto Chicago v državi Illinois se je v začetku 20. stoletja ponašalo s slovenskim pevskim društvom »Orel«, ustanovljenim leta 1902. Tudi »Orel« je bil pravzaprav prva slovenska organizacija v tem velemestu. Leta 1905 se mu je pridružil pevski zbor »Slovan«, leta 1908 pevsko in dramatično društvo brez posebnega imena, leta 1916 pa še pevsko društvo »Lira«, ki je bilo združeno še s tamburaši. V času prve svetovne vojne pa se je rodil še pevski zbor Anton Aškerc, ki je v začetku leta 1918 prevzel ime »Sava«. V kraju Waukegan – Severni Chicago je leta 1906 zaživel moški zbor pod imenom »Ljubljanica«, ki so ga ustanovili izseljeni Vrhničani in okoličani. Kmalu so se jim pridružile še ženske. Delovali so do leta 1918.
Poleg teh je v državi Illinois, v naselbini La Salle, delovalo še pevsko dramsko društvo »Soča«. V Springfieldu je od leta 1911 prepevalo svobodomiselno pevsko društvo »Prešeren«, ki je pozneje prevzelo ime »Naprej«. V Jollietu je delovalo pevsko društvo brez posebnega imena in cerkveni pevski zbor »Triglav«, ki je zaživel leta 1912.
Posebno bogato slovensko pevsko življenje pa je bilo v Ohiu, saj je tam v mestu Cleveland živelo največ Slovencev in so ga zato klicali kar »Ameriška Ljubljana«. Že leta 1897 so tamkaj ustanovili pevsko društvo »Zora«, leta 1899 pa še pevski zbor »Sava«. Pevski zbor »Lira« je prepeval v cerkvi in na samostojnih koncertih. Ustanovljen je bil leta 1912. Dve leti mlajši je bil »Zvon« iz predela Newburgh. Med svetovno vojno sta leta 1916 zaživela še »Soča« in »Zarja«. V predelu Collinwood pa je delovalo pevsko in dramsko društvo »Vrh planin«. Drugo znano pevsko mesto v Ohiu je bil South Lorrain, kjer je leta 1909 zaživelo pevsko društvo »Prešeren«. V Girardu pa je od leta 1916 delovalo pevsko društvo brez posebnega imena.
V ameriškem Clevelandu, zvezna država Ohio, je od leta 1912 delovalo pevsko društvo »Lira«. Njegovo fotografijo je v domovino zanesel ljubljanski list »Ilustrirani tednik«, izdali pa so jo tudi na samostojni razglednici.
Foto: Arhiv avtorja
Živahno je bilo tudi v drugih državah Severne Amerike. V Coloradu se je tako odrezalo mesto Pueblo, kjer je prepevalo pevsko društvo »Prešeren«, ustanovljeno leta 1906. Bilo je izjemno uspešno in si je leta 1928 ob vznožju Skalnega gorovja postavilo lasten počitniški dom. V zvezni državi Kansas je v kraju Chicopee v letih od 1908 do 1910 deloval moški pevski zbor brez posebnega imena. Prav tako se tudi v mestu Breezy Hill, kjer so imeli kar dva moška pevska zbora, pevci niso odločili za posebno imenovanje. Možje iz Frontenaca pa so v letih od 1910 do 1913 prepevali pod imenom »Orel nad Triglavom«. Tudi v kraju Mineral so leto dni nastopali brez posebnega imena. Povsem enako velja za pevce v kraju Ringo, ki so delovali v letih 1915–16, in pevce dveh zborov v Grossu iz časa 1915–17. Država Michigan se je ponašala z mestom Detroit, tamkajšnji Slovenci pa s pevskim zborom »Ljubljanski vrh«, ustanovljenim leta 1913. Pozneje tudi s socialističnim pevskim zborom »Svoboda«, ustanovljenim leta 1917.
Iz Michigana pojdimo v gorato državo Minnesoto kjer je bilo več kot dvajset slovenskih naselbin. V Elyju je deloval pevski zbor »Zvon«, ustanovljen leta 1907. Ob reki Mississippi pa je v kraju St. Paul delovalo bogoslovno semenišče za slovenske ameriške duhovnike. Ti so imeli tudi zasebni pevski zbor »Slavček«.
V zvezni državi Pennsylvania so bili prav tako kot že marsikje drugje navdušeni nad pesnikom Prešernom. Pevsko društvo v Pittsburghu je nosilo njegov priimek. Ustanovljeno je bilo leta 1911. V Vzhodnem Conemaughu (zdaj del Johnstowna) je občinstvo razveseljevalo slovensko pevsko in izobraževalno društvo »Bled«, ustanovljeno leta 1905. Celo v dvojni meri. Zaradi notranjih sporov se je namreč leta 1910 razdelilo, oba sprta dela pa sta še naprej vztrajala in delovala pod enakima imenoma.
V Cambria Cityju je bil leta 1906 ustanovljen pevski zbor »Planinski raj«. Strabane – Canonsburg v zahodni Pennsylvaniji je osrečevala mešana pevska zasedba, združena v zbor »Ilirija«. V Collinsburgu je tamkajšnje slovensko pevsko društvo, sicer brez imena, doseglo že 65 članov. Ustanovljeno je bilo leta 1902. Forest City je leta 1909 dobil slovensko pevsko društvo »Zvon« in še drugo, imenovano »Slavček«, ki je prepevalo tudi v cerkvi. V West Newtonu pa je prepevala slovenska »Savica«, društvo, ustanovljeno leta 1909.
Poleg tega je v državi Pennsylvaniji obstajalo tudi mesto, imenovano po deželi kranjski, namreč Krayn. Tamkaj je od leta 1912 delovalo slovensko izobraževalno društvo »Vihar«. Imelo je tudi pevski zbor, ki se je potem pomeril na prvem ameriškem slovenskem oziroma jugoslovanskem pevskem tekmovanju. Potekalo je leta 1917 v bližnjem Johnstownu, torej še v času, ko je na Slovenskem v Evropi divjala prva svetovna vojna.
Zdaj pa pojdimo še v rudarski Utah, kjer je v naselbini Scofield uspeval »Gorenjski slavček«. Vodil ga je Stanislav Volarič, sin znanega slovenskega učitelja in skladatelja Hrabroslava Volariča, katerega note je pred kratkim ponatisnila tolminska izpostava JSKD.
Na koncu (a to zgolj zaradi abecede) pa se podajmo še v zvezno državo Wisconsin. Leta 1905 so si v Milwaukeeju, nekdanji indijanski naselbini, Slovenci ustanovili pevsko društvo »Zvon«. Malo mlajši, socialistični zbor »Naprej« v Milwaukeeju, ustanovljen leta 1910, je gojil tudi dramatiko. Leta 1914 pa je zaživel še pevski zbor »Danica«. Enako ime si je istega leta izbral tudi pevski zbor v Sheboyganu. V Kenoshi pa je že leta 1911 začel prepevati »Slavček«.
Delovanje slovenskih in hrvaških pevskih društev, zborov in odsekov čez lužo je bilo tako plodovito, da so si leta 1916 v pennsylvanijskem Johnstownu ustanovili »Zvezo jugoslovanskih pevskih društev«, ki je potem leto za letom prirejala koncerte po raznih mestih Združenih držav Amerike.
Za konec
Že bežen pregled slovenskega pevskega delovanja v domovini, nato pa še med začasnimi delavci v tujini in izseljenci čez lužo, nam za čase pred razpadom Avstro-Ogrske monarhije jasno izpričuje, s kakšnim navdušenjem so Slovenke in Slovenci sodelovali v vsemogočih pevskih skupinah in kako so si zanje vedno ponosno izbirali izključno slovenska imena. Tako ne moremo najti niti enega samega primera, ko bi slovenski rodoljubi za imenovanje svoje pevske zasedbe segli po tujem besedišču.
Zgled, vreden posnemanja tudi v današnjih časih!
Še pogled v obdobje med obema vojnama: Clevelandska »Zarja«, pevsko društvo, ustanovljeno leta 1916, je že od začetka tudi v mednarodnem prometu poslovalo v slovenščini. To dokazuje tudi pismo s tiskano ‘glavo’, odposlano leta 1933.
Foto: Arhiv avtorja
