Potem ko je sredi maja Mednarodno majsko zborovsko tekmovanje Georgija Dimitrova v Varni 2018 za svojega zmagovalca razglasilo filipinski zbor Imusicapella, se je 3. junija v francoskem Toursu izluščil tudi drugi letošnji kandidat za dobitnika velike nagrade Evrope 2019. To bi bil – če bi pravila tekmovanja dovoljevala – prav tako zbor Imusicapella, ki ga vodi Tristan Ignazio. Ta zbor je nastopil tudi v Toursu in tudi tokrat je strokovna žirija presodila, da se je na vseh treh nastopih tekmovanja najbolje odrezal, imel ob tem najboljši odrski nastop in dobil tudi nagrado občinstva. Ker pa pravila tekmovanja določajo, da mora vsako od šestih oz. petih tekmovanj, ki prispevajo kandidate za EGP, zastopati drugi predstavnik, je filipinski zbor sicer osvojil prvo (tudi denarno) nagrado, Tours pa bo prihodnje leto na EGP v Arezzu zastopal drugouvrščeni finski zbor Somnium Ensemble iz Helsinkov, ki ga vodi Tatu Erkkilä.
Mesto Tours, ki leži nedaleč od francoskega glavnega mesta Pariz, je prve dni junija gostil izbrance za Florilège Vocal de Tours, 47. edicijo priznanega francoskega tekmovanja, ki je že od samega začetka leta 1988 del šesterice prestižnih evropskih zborovskih tekmovanj, katerih zmagovalci se leto pozneje potegujejo za veliko nagrado Evrope. Prva značilnost francoskega tekmovanja je, da tu tekmuje le osem zborov, ki jih – kot je povedal predsednik tekmovanja v Toursu Sébastien Durand – posebna komisija izbere izmed večjega števila prijavljenih zborov in vokalnih skupin na podlagi njihovih posnetkov in referenc. Med izbrance se je letos prebil tudi naš Komorni zbor Orfej iz Ljutomera, ki ga od te sezone vodi Andraž Hauptman. Poleg našega zbora so v dvorani Velikega gledališča v Toursu nastopili še: dva švedska predstavnika, Lunds Vokalensemble iz Lunda in Voices of Scandinavia iz Malmöja, Dekliški zbor Pedagoške šole iz Kromĕříža na Češkem, Komorni zbor Festino iz Sankt Peterburga v Rusiji, FemmeVocal iz Santiaga v Čilu ter že omenjena Imusicapella iz kraja Imus v pokrajini Cavite na Filipinih in finski zbor Somnium Ensemble iz glavnega mesta Finske, Helsinkov. Vsi v svojih okoljih, večina pa tudi širše cenjeni in uveljavljeni ansambli so letošnjemu tekmovanju dodali »peto zvezdico«, kot bi rekli hotelirji.

Finski zbor Somnium Ensemble iz Helsinkov, dirigent Tatu Erkkilä
Foto: arhiv zbora

Filipinski zbor Imusicapella iz Imusa, dirigent Tristan Ignazio
Foto: arhiv zbora

Komorni zbor Orfej iz Ljutomera, dirigent Andraž Hauptman
Foto: Ludvik Rogan
Pet nagrajencev tekmovanja
Prvi je k visoki ravni tekmovanja prispeval filipinski zbor Imusicapella, ki je predvsem cerkveni zbor v kraju Imus blizu glavnega mesta Manile, a ga – kot se zdi – tam z lahkoto pogrešajo, saj velik del leta preživi na turnejah po Aziji, Evropi ali Ameriki. Letos so si pevci, kot kaže, izbrali Evropo in domov od tu odnesli dve glavni in več posebnih nagrad. Drugi adut letošnjega francoskega tekmovanja je bil finski zbor Somnium Ensemble, ki ga sestavljajo študentje glasbe na Univerzi v Helsinkih. Zaradi številnih uspehov in dosežkov ga je pred nekaj leti finska radijska družba imenovala za »Mladinski zbor leta«. Pevci komornega zbora Festino iz Sankt Peterburga v Rusiji so – podobno kot njihovi finski vrstniki – študentje glasbe, predvsem dirigiranja na šoli Rimski-Korsakov in na državnem konservatoriju. Pogosto sodelujejo s profesionalnimi ansambli iz Sankt Peterburga in Moskve, samostojno pa na svoji glasbeni poti redno dosegajo mednarodne uspehe in nagrade. Lunds Vokalensemble prihaja iz manjšega kraja na jugu Švedske. Je zbor s tridesetletno tradicijo vokalnega in vokalno-instrumentalnega delovanja. Radi izvajajo glasbo živečih švedskih skladateljev, vokalno-instrumentalna dela pa najpogosteje soustvarjajo s simfoničnim orkestrom iz bližnjega Malmöja. Njegov življenjepis je pravzaprav še najbolj podoben življenjepisu Komornega zbora Orfej. Vsi poznamo ta zbor, ki prihaja iz majhnega Ljutomera na skrajnem vzhodu naše države. Pod vodstvom Romane Rek se je več kot dve desetletji uvrščal med boljše zbore pri nas, pred dvema letoma je pod vodstvom Andraža Hauptmana na državnem tekmovanju Naša pesem v Mariboru osvojil zlato priznanje. Sestavljajo ga pevci iz Ljutomera in okolice, le nekateri med njimi s pevsko izobrazbo, vsi pa z veliko pevske motivacije, zanosa in predanosti dosegajo neverjetne rezultate. Tokrat je z njimi nastopila tudi pianistka Adriana Magdovski.

Orfej z Andražem Hauptmanom in pianistko Adriano Magdovski
Foto: Ludvik Rogan
To so nagrajenci mednarodnega tekmovanja v Toursu 2018, ki jim je strokovna žirija (sestavljali so jo ugledni dirigenti in skladatelji iz Portorika, Belgije, Madžarske, Italije in Francije) dodelila glavne nagrade tekmovanja, nekaterim od njih pa še posebne nagrade oz. priznanja. Med najzanimivejšimi je bila nagrada za najboljšega dirigenta tekmovanja, prejela jo je ruska dirigentka Aleksandra Makarova, ki je s svojim zborom izvedla tudi nekatera zahtevna dela mlajših ruskih skladateljev. Kot je povedal predsednik tekmovanja Sébastien Durand, se prav po posebnih nagradah francosko tekmovanje razlikuje od ostalih. Tu namreč podelijo nagrado za najboljši odrski nastop, nagrado za izvedbo v posebni kategoriji renesančne glasbe, za najboljšo izvedbo svetovnih del francoskih ustvarjalcev in pa seveda nagrado občinstva, ki sicer zelo zavzeto spremlja dogajanje v Velikem gledališču in dodobra napolni dvorano na vseh treh koncertih pa tudi prelepo predrenesančno baziliko sv. Julijana, kjer se odvijajo nastopi v kategoriji renesančne glasbe.
Nekateri zbori niso prejeli nagrad, pravzaprav so ostali popolnoma »praznih rok«, saj jim žirija ni podelila niti številke, ki bi jim zagotavljala, da niso pristali na repu oziroma da njihov trud ni bil zaman. O tem g. Durand takole: »Za zbore, ki niso prejeli nagrad, je bilo to zelo težko. To nikakor ne pomeni, da niso bili dobri ali zanimivi. Letos je bila raven kakovosti zelo visoka, programi zborov so bili zelo zahtevni in raven interpretacij prav tako. Lahko razumem, da je bilo to zanje težko, upam, da jim ne bo vzelo poguma, tekmovanje je pač tekmovanje, mogoče pa bodo imeli prihodnje leto več sreče.«

Veliko gledališče Tours
Foto: Ludvik Rogan

»Šok soba«
Foto: Ludvik Rogan

Orfej na odru
Foto: Ludvik Rogan
O delu žirije in svojih vtisih – italijanski žirant, skladatelj in dirigent Lorenzo Donati
»V nekem smislu je bilo delo žirije precej enostavno. Vsi zbori so bili na visoki ravni, vendar pa zelo različni med seboj, zato se žiriji ni bilo težko odločiti, katerega uvrstiti više na kakovostni lestvici. Glede enega ali dveh zborov smo bili različnih mnenj, o ostalih smo bili dokaj enotni.«
Kako je žirija slišala nastope v obveznem programu in kako v ostalih dveh kategorijah?
»Obvezni program zbor vedno izvede na drugačnem nivoju kot pa program, ki ga izbere sam. Z obveznim programom so največkrat težave, saj gre za repertoar, ki ga ne zbor ne zborovodja ne poznata, pevcem morda ni blizu ali se z njim ne identificirajo. Ja, ta program je vedno izveden na nižji ravni. Prosti programi seveda zazvenijo veliko bolje. Vsak lahko v tem programu pokaže kaj novega, kaj svojega. Zbor iz Čila je recimo pokazal drugačen program, kot smo ga vajeni na evropskih tekmovanjih. Vsi so poskušali pokazati kaj posebnega, dali so prosto pot domišljiji, poskušali so ugajati občinstvu, tudi zato, ker je razpisana nagrada občinstva. Vse skupine so se na tem koncertu predstavile bolje kot v obveznem programu.«
Zmagovalca francoskega tekmovanja sta zbora s Filipinov in iz Finske. Kaj sta pokazala ta dva, kar ste pri ostalih pogrešali?
»Obsežen tekmovalni program je kaj hitro pokazal, kako se znata zbor in zborovodja odzivati na značilnosti posameznih stilnih obdobij, pozorni smo bili na vokalno tehniko, na dobro intonacijo, natančnost dirigentov, zlitost glasov. Vse to je prva dva ločilo od ostalih, ki pa so bili tudi dobri, recimo švedski zbor iz Lunda, pa slovenski zbor, tudi ruski. Vsi so bili odlični, vendar pa svojih kvalitet niso potrdili prav v vseh skladbah. Prva dva sta nam pokazala visoko kakovost na vseh nastopih tekmovanja.«
Kaj lahko poveste o slovenskem predstavniku?
»Lepa predstavitev je bila to. Tretje mesto je brez dvoma lep rezultat, ker sodi to tekmovanje med pomembnejša v Evropi. Zelo dobro so opravili svoj drugi tekmovalni nastop, prosti program s čudovito zaključno skladbo Murraya Schaferja, ki jo redko slišimo – je malo znano, a zelo zanimivo kanadsko delo. To je bila res izjemna predstava, ne samo zaradi odlične odrske izvedbe, temveč tudi v glasbenem smislu. Lep nastop!«
Slovenski zbor se je na svojem drugem nastopu predstavljal z deli svojih avtorjev, torej deli, ki jih žirija ne pozna oz. bolje rečeno, ne razume. Je to dobra ali slaba izbira?
»Veliko zborov je izvajalo dela svojih avtorjev, pravzaprav večina, Švedi v švedščini, Čehi v svojem jeziku, prav tako Rusi, tudi Filipinci – v jeziku, ki ga res nihče ne razume. Bistvena je kakovost izvedbe in tip izbranih del. Ni pomembno, ali je skladba slovenska, italijanska ali nemška, pomembna je kakovost izbire in izvedbe. Včasih, ko izbiramo dela istega naroda, izbiramo preveč podobna dela, kar seveda ni dobro.«

Izvedba skladbe Felix’s Girls Raymonda Murraya Schaferja
Foto: Ludvik Rogan

Schaferjeva partitura
Foto: Ludvik Rogan
Veliko zanimive glasbe
Za nastop na tekmovanju v Toursu je moral vsak zbor pripraviti okrog 50 minut glasbe. V tej minutaži so zajeta dela različnih stilnih obdobij, skladbe francoskih avtorjev, delo, ki vključuje do pet instrumentov, in delo, ki ga zbor izvede brez dirigenta. V teh okvirih je na treh koncertnih večerih zazvenelo kar nekaj odličnih renesančnih del, med njimi Gallusov Pater noster, nekaj odličnih primerov zborovske romantike in postromantike v delih Mendelssohna, Rimskega-Korsakova, Finca Wilhelma Stenhammarja, Šveda Oskarja Lindberga, Angleža Williama Harrisa, Rusa Sergeja Tanejeva, vrsta zanimivih klasikov 20. stoletja, dela Mauricea Ravela, Francisa Poulenca, Erica Whitacra, Jana Sandströma, Randala Stroopa, Mortena Lauridsna, Jaaka Mäntyjärvija, Pēterisa Vasksa, Raymonda Murraya Schaferja pa tudi dela mlade skladateljske generacije, ki še ni prodrla v širši evropski zborovski prostor, kot so Rus M. Serkov, Čeh Patrick Burgan, Šved Jacob Mühalrad, Rus Ilja Demucki, Litvanec Giedrius Svilainis in Finec Tönu Körvits, ki so izdatno popestrila programe zborov. Doživetje za slehernega ljubitelja pa tudi za poznavalce zborovske glasbe!

Dirigent Andraž Hauptman na zaključnem nastopu
Foto: Ludvik Rogan
Kaj mora vedeti zbor, ki se odpravi na tekmovanje Florilege Vocal de Tours?
Zavedati se je treba, da gre za veliko tekmovanje, kjer so kriteriji strogi in napake neodpustljive (z izjemo nekaterih, ki so se že večkrat dokazali in kak spodrsljaj nadoknadili z večjo perfekcijo na naslednjem nastopu). Uspeh zbora ni odvisen samo od zbora, temveč tudi od ostalih tekmovalcev. Prelepa dvorana Velikega gledališča je akustično zelo skromna, pevci se med seboj zelo slabo slišijo, ne glede na to, kako in kam se postavijo. Poleg tega na tem tekmovanju tonske vaje ni, ogled dvorane je dovoljen le pianistu. Sprijazniti se je treba s tem, da organizator zbor nastani najverjetneje izven mesta, kar je seveda cenovno ugodneje zanj, zborovo premikanje pa bržčas povsem onemogočeno. Priložnosti poslušanja ostalih tekmovalcev ni, izjema je zaključna prireditev na Trgu upora, če je seveda sreča mila in vreme primerno. In še nekaj: v francoskih lokalih kaj kmalu pustiš ves osebni dohodek ali plačo po domače in še prej štipendijo ali pokojnino. Francozi (receptorji, natakarji, taksisti …) ne govorijo tujih jezikov oz. jih z največjo požrtvovalnostjo in vztrajnostjo »govorijo« z rokami, zato si je zelo pomembno zapomniti ime in naslov hotela, v katerem spite, in dvorane, v kateri nastopate. Za hrano je poskrbljeno, a ne prav vse dni, zato ne bo odveč, če veste, da je na Rue Colbert v bližini Velikega gledališča mogoče dobiti kaj hitrega za pod zob po dokaj primerni ceni. Pa še tole: od Ljubljane do Toursa je približno 1400 kilometrov prek Italije in nekaj več prek Avstrije, to je približno 20 ur vožnje (s postanki, seveda), k sreči, pa je teh ur vožnje ob povratku (kot vedno) kar nekaj manj.

Dvorana Velikega gledališča
Foto: Yves Mailier

Bazilika sv. Julijana
Foto: Claudia Jarocki in arhiv tekmovanja

Hiše v gotskem slogu na trgu Plumerau v Toursu
Predstavitveni video tekmovanja 2017: