1. Državno tekmovanje Mateja Hubada za slovenske zborovodje Zvok mojih rok je svoj vrh in sklep doživelo v nedeljo, 6. novembra, v Dvorani Marjana Kozine Slovenske filharmonije. Za dvanajst tekmovalcev, mednarodno žirijo – ki so jo sestavljali naši dve ugledni zborovski dirigentki Karmina Šilec in Urša Lah, dirigent Marko Hribernik, hrvaški dirigent Tomislav Fačini in nenazadnje odlični nemški dirigent Holger Speck – pa tudi za demonstracijske zbore in poslušalce je bil pretekli konec tedna nedvomno poln močnih vtisov, adrenalina in čustev. Dogodek je bil tudi nova izkušnja za organizatorje, predstavnike treh slovenskih ustanov: Akademije za glasbo, ki je bila pobudnica, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ter Slovenske filharmonije, ki sta z velikim navdušenjem pristopila k sodelovanju in tako ustvarila odličen tim – tim, »da bi gore premikal« (kot se je nekoč izrazil slovenski poet).
12 tekmovalcev 1. Državnega tekmovanja Mateja Hubada za slovenske zborovodje Zvok mojih rok: Petra Grassi, Alenka Podpečan, Monika Fele, Mateja Černic, Helena Buhvald Gorenšek, Klara Maljuga, Iztok Kocen, Ana Erčulj, Evgen Bibianko, Ana Češnjevar, Lovro Frelih in Petra Jerič
Foto: Darja Štravs Tisu in Janez Eržen
Evgen Bibianko (1990) je pevec komornega zbora Orfej iz Ljutomera, ustanovitelj Ženske vokalne skupine Illumina, korepetitor različnih zborov, od letošnjega leta pa je študent kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani:
»Da sem sprejet na tekmovanje, sem izvedel šele oktobra (sprostilo se je eno mesto), tako da sem imel samo en mesec časa za priprave. Redno sem obiskoval predavanja na Akademiji, kjer smo se pogovarjali o interpretaciji, o tehnikah dirigiranja … Lahko rečem, da sem v tem kratkem času pridobil ogromno znanja.«
Priprava in potek sta slonela na štirih članih organizacijsko-umetniškega odbora, predstavnikih sodelujočih ustanov. Marko Vatovec in Sebastjan Vrhovnik sta kot zborovska dirigenta in profesorja prepoznala trenutek, pravzaprav že skrajni čas, da se tako tekmovanje rodi tudi pri nas. Martina Batič je dirigentka, ki je podobno tekmovanje doživela na lastni koži in zato dobro ve, kakšne učinke ima lahko za mlade perspektivne zborovodje. Svetovalka za zborovsko glasbo na JSKD Mihela Jagodic pa je med pomembnimi gonilnimi silami, ki prispevajo, da je slovensko zborovsko petje danes za zgled marsikateri evropski državi.
Ana Češnjevar (1992) vodi Ženski pevski zbor Femina Cantat, takoj po tekmovanju jo je čakal magistrski koncert na oddelku za sakralno glasbo Akademije za glasbo v Ljubljani:
»Po tem tekmovanju sem bogatejša za dragoceno izkušnjo javnega nastopanja in za priložnost, da sem lahko delala z zbori na tako visoki kakovostni ravni.«
Ob zelo kakovostnem državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem z dolgoletno tradicijo, ob Mednarodnem tekmovanju Gallus – Maribor (ki je vključeno v zvezo tekmovanj za veliko zborovsko nagrado Evrope), ob regijskih tekmovanjih in tematskih koncertih Sozvočenja (slednji se bodo odvili prav v naslednjih tednih), dveh festivalih za otroške zbore (Potujoča muzika in BUM), reviji Zagorje ob Savi za mladinske in otroške zbore ter ob vrsti drugih aktivnosti in izobraževanj, ki tvorno prispevajo h kakovostni rasti našega zborovstva na vseh ravneh, smo zdaj dobili še državno dirigentsko tekmovanje. Tovrstno tekmovanje bo vsekakor poskrbelo, da bodo mladi dirigenti spoznali novo literaturo, pripomoglo bo k temu, da bo javnost prepoznala poklic zborovskega dirigenta kot enakovrednega drugim glasbenim poklicem, in bo študente zborovskega dirigiranja izenačilo z vsemi tistimi študenti, ki že imajo svoja ‘branžna’ tekmovanja, kjer si lahko z dobrimi rezultati povečajo možnosti za pridobitev štipendij.
Kvalifikacije. Za dvanajst tekmovalcev, mednarodno žirijo pa tudi za demonstracijske zbore in poslušalce je bil pretekli konec tedna nedvomno poln močnih vtisov, adrenalina in čustev.
Foto: Janez Eržen
Polfinale. Tovrstno tekmovanje bo vsekakor poskrbelo, da bodo mladi dirigenti spoznali novo literaturo, in pripomoglo, da bo javnost prepoznala poklic zborovskega dirigenta kot enakovrednega drugim glasbenim poklicem.
Foto: Janez Eržen
Finale. 1. Državno tekmovanje Mateja Hubada za slovenske zborovodje Zvok mojih rok je svoj vrh in sklep doživelo v nedeljo, 6. novembra, na koncertu Vokalnega abonmaja v Dvorani Marjana Kozine Slovenske filharmonije.
Foto: Darja Štravs Tisu
Ana Erčulj (1985) je diplomirala iz muzikologije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa študira zborovsko dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, vodi vokalno skupino Gallina in Domžalski komorni zbor:
»S svojim nastopom sem zadovoljna, dekleta so se lepo odzivala; pravzaprav ne vem povsem, kaj je bil razlog, da sem tekmovanje končala že po prvem krogu. Vsekakor je bila to koristna izkušnja, iz katere sem se veliko naučila in jo bom zato zagotovo ponovila.«
»Nekaj je v zraku …«
Da je bilo podobno tekmovanje med mladimi že težko pričakovano, pove odziv na razpis, ki je presegel vsa pričakovanja. Prijavilo se je namreč kar 19 nadobudnih dirigentov, po razpisnih pogojih pa jih je, žal, smelo nastopiti le 12. Splet in družbeno omrežje sta poskrbela, da je vsak zborovski zanesenjak že nekaj trenutkov po razglasitvi rezultatov v dvorani Slovenske filharmonije izvedel za izid, ga primerjal s svojimi pričakovanji in mnenje delil s prijatelji …
Zato le na kratko: dvanajsterico so sestavljali Evgen Bibianko, Helena Buhvald Gorenšek, Mateja Černic, Ana Češnjevar, Ana Erčulj, Monika Fele, Lovro Frelih, Petra Grassi, Petra Jerič, Iztok Kocen, Klara Maljuga in Alenka Podpečan. Vsi so – tako zahtevajo propozicije tekmovanja – stari manj kot 35 let, večina kar krepko manj, kar pomeni, da bodo lahko poskusili še dvakrat ali celo trikrat, tekmovanja se bodo namreč odvijala vsaka tri leta. Večina od njih že ima zborovodske izkušnje, nekateri že vodijo svoj zbor ali celo več zborov. Prihajajo z vseh koncev Slovenije in iz zamejstva (izraz je ostal, čeprav meje že dolgo več ni) – iz Italije.
Lovro Frelih (1988) je ob študiju klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani maturiral iz jazz klavirja na KGBL, deluje kot korepetitor, organist in aranžer, vodi več zborov, med njimi Ženski pevski zbor Petrol in Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič:
»Zbori, ki jih vodim, so vsi amaterski. Na svojem tekmovalnem nastopu se nisem znal dovolj spretno prilagoditi zboru, ki zelo hitro reagira. Misliti je bilo treba na več stvari hkrati in v trenutku pokazati, kaj znaš, to mi ni najbolje uspelo. Vsekakor je to odlična izkušnja, začetek novega poglavja na moji glasbeni poti.«
Slovenski skladatelji, zahtevna noviteta in Bach
Potem ko so v kvalifikacijah vsi kandidati Dekliškemu zboru Akademije za glasbo v Ljubljani oddirigirali prelepo Ave Mario iz Gerbičevega opusa 66, so se žiriji in občinstvu v dvorani predstavili še s po eno izžrebano skladbo iz prvega tekmovalnega niza (vanj so bile uvrščene Zimska Josipa Ipavca, Pesem deklice Antona Lajovca, Vihra ter Pust, pust! Rista Savina in Po slovesu Emila Adamiča) – skladbo so 12 minut ‘izdelovali’ z zborom, kot rečemo v zborovskem žargonu. Žirija je tako spoznala njihov način dela, dirigentske sposobnosti, tako tehnične kot muzikalne, način komuniciranja z ‘instrumentom’ in še mnoge druge prvine dirigiranja.
Tri od šestih polfinalistk: Mateja Černic, Klara Maljuga in Helena Buhvald Gorenšek
Foto: Darja Štravs Tisu
Petra Jerič (1992) je študirala glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani, spomladi letos je z zborom KGBL uspešno izvedla magistrski koncert:
»Moj mentor, Sebastjan Vrhovnik, me je spodbudil k prijavi. Pripravljala sem se popolnoma sama, to je bil zame velik izziv. Veliko sem se naučila, navsezadnje je prav to cilj tega tekmovanja, mar ne? Zdaj sem bogatejša za dragocene izkušnje, to preizkušnjo bom gotovo še kdaj ponovila.«
Po tej, prvi etapi je žirija v drugi krog tekmovanja dovolila le šesterici, in sicer Klari Maljuga, Mateji Černic, Heleni Buhvald Gorenšek ter Moniki Fele, Alenki Podpečan in Petri Grassi. Slednje tri so s pevci Komornega zbora DEKOR Gallusov madrigal O homo, si scires quidnam esses (O, človek, ko bi vedel, kaj si) ter izžrebanega od štirih predpisanih delov Bachovega moteta Jesu, meine Freude (Jezus, moje veselje) izvedle tako prepričljivo, da so se lahko pokazale in izkazale še enkrat. Na finalnem večeru tekmovanja so nastopile z Zborom Slovenske filharmonije (pred tem so imele za občinstvo in žirijo zaprto enourno vajo), kar je bil obenem tudi čisto pravi koncert uglednega slovenskega Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije – koncert, na katerega gremo ljubitelji zborovskega petja vselej v prvi vrsti zato, da bomo uživali ob srečanju z redkimi, visoko kakovostnimi programi ter uglednimi domačimi in tujimi gosti svetovnega slovesa. Tokrat je bil užitek poseben – v ozračju nabito polne dvorane je bilo čutiti veliko pričakovanje ter priznanje in zadovoljstvo ob vključitvi dogodka v koncertni cikel profesionalnega ansambla.
Iztok Kocen (1986) je podiplomski študent kompozicije in študent dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, vodi Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec in Mešani zbor Svoboda Mengeš:
»Z ženskimi oz. dekliškimi zbori nimam nikakršnih izkušenj, to se je, seveda, poznalo na mojih reakcijah, ki bi bile gotovo drugačne, če bi pred menoj stal moški sestav. Ne, nad svojo uvrstitvijo nikakor nisem razočaran, bilo je šest boljših dirigentov od mene, tako pač je.«
Vse tri finalistke so v sodelovanju z Zborom Slovenske filharmonije očarale s svojo nadarjenostjo, muzikalnostjo, vživetostjo v materijo in velikim znanjem. Obvezna skladba finalne etape tekmovanja je bila noviteta skladateljice Urške Pompe Za oblaki grem, ki je nastala v letošnjem letu prav za to tekmovanje. Tako za dirigenta kot za pevce, in nenazadnje tudi za poslušalce, je to izredno zahtevno delo. Petra Grassi je kot drugo oz. tretjo izžrebala skladbi Koroška ljubezen Damijana Močnika in Kupo življenja Marija Kogoja, Alenki Podpečan je sreča namenila Poljsko pesem Janka Ravnika in prekmursko ljudsko Če bi jaz bila fčelica v priredbi Tadeje Vulc, Moniki Fele pa je žreb določil Richepinov motiv Marijana Lipovška in ljudsko iz Beltincev Nocoj je edna lüšna noč v priredbi Katarine Pustinek Rakar.
Petra Grassi, Alenka Podpečan in Monika Fele so očarale s svojo nadarjenostjo, muzikalnostjo, vživetostjo v materijo in velikim znanjem.
Foto: Darja Štravs Tisu
V napetem pričakovanju rezultatov prvih treh …
Foto: Darja Štravs Tisu
Helena Buhvald Gorenšek (1981) je diplomirala iz glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani, vodi Koroški APZ Mohorjan in Moški zbor Vres iz Prevalj ter Koroški oktet in Kvintet Donet iz Pliberka v Avstriji:
»V zadovoljstvo mi je, da sem lahko delala s tako dobrimi zbori, kot sta zbor Akademije za glasbo in DEKOR. Bach nam Slovencem ni tako zelo blizu, sploh pa ne nam, ki delamo z amaterskimi sestavi. Prvi cilj mi je bil, da se nekaj novega naučim, in to sem tudi dosegla. Dobila sem kup dobrih nasvetov slovenskih dirigentov in prav to je tisto, kar bom lahko uporabila pri svojem nadaljnjem delu.«
Vrstni red nastopa finalistk je bil na koncu tudi vrstni red prvih treh mest, kot ga je določila strokovna žirija. Zmagala je Petra Grassi iz Slivnega pri Trstu, ki poučuje klavir na tržaški Glasbeni matici in je pred kratkim magistrirala iz zborovskega dirigiranja v Trentu v Italiji. Lansko leto je kot italijanska državljanka (sicer slovenske narodnosti) zmagala na italijanskem državnem dirigentskem tekmovanju Le mani in suono v Arezzu, zatem pa se na mednarodnem tekmovanju v Torinu uvrstila na tretje mesto.
Na drugo mesto je žirija slovenskega tekmovanja uvrstila Alenko Podpečan iz Velenja, študentko v razredu Marka Vatovca na magistrski stopnji zborovskega dirigiranja ljubljanske Akademije za glasbo ter izredno aktivno zborovodkinjo in pevko.
Tretje mesto si je s svojim nastopom zagotovila Monika Fele iz Šmartna pri Litiji, študentka solopetja na ljubljanski Akademiji za glasbo in članica Zbora Slovenske filharmonije ter od leta 2014 uspešna zborovodkinja Ženskega komornega zbora Čarnice, s katerim je letos navdušila tako v Mariboru kot tudi v italijanskem Arezzu.
Finalistkam je priznanja podelila predsednica žirije, Karmina Šilec.
Foto: Darja Štravs Tisu
Vtisi žirantov
Kako so tekmovanje slišali člani strokovne žirije, ki so morali pri ocenjevanju upoštevati prav vse, od drže telesa (nog, kolen, rok, dlani, vratu, glave, samostojnosti rok …) do izbire tempa, artikulacije, vzmaha, odmaha, notranjega odmaha …, tu je še dirigiranje na pamet, očesni stik, vizija interpretacije, izraznost, odločnost, pa še kakovost pedagoškega pristopa pri izdelovanju skladbe, jasnost razlage, primerna količino govorjenja, reagiranje na trenutno situacijo, pa seveda stilnost interpretacije – in to za vsako skladbo vsakega kandidata posebej:
Karmina Šilec, Slovenija, predsednica žirije: »Trije zelo prijetni dnevi so bili to. Spoznavali smo mlade v različnih registrih in v različnih fazah, kar je bil vsekakor zanimiv izziv tudi za nas. Prepričana sem, da je bila to za vse tekmovalce dobra izkušnja: soočili so se z repertoarjem, s katerim se sicer morda ne bi, intenzivno so študirali dela, ki jih sicer morda ne bi, to je bilo dobro izobraževanje tudi za vse študente, ki so spremljali tekmovanje. Splošno koristen dogodek, torej. Po drugi strani pa: na ta način je mogoče najti, odkriti nova imena, nove obraze, potencialne kandidate za kakšne zanimive angažmaje. Zelo dobro, da se je to končno zgodilo v Sloveniji. Že same kvalifikacije so pokazale lepo raven, izhajajoč iz dejstva, da smo dvomilijonska nacija. Če govorimo o najboljših – menim, da gre za mednarodno raven, nekateri od njih se lahko z vso samozavestjo prijavijo na mednarodna tekmovanja.«
Tomislav Fačini, Hrvaška: »Zborovska scena na Hrvaškem ni tako razvita, kot pri vas v Sloveniji, Slovenija je res zborovska dežela. Spoznal sem veliko dobre literature, še zlasti repertoar 20. stoletja imate v Sloveniji res čudovit. Vesel sem, da sem prišel v stik z njim in da ga bom lahko ponudil hrvaškim zborom. Nekatere skladbe so zelo zahtevne, zato so se morali tekmovalci zelo dobro skoncentrirati. Finalistke so me navdušile, bile so zelo izenačene, različne sicer, a vse tri dobre. Žal so izvajale kratek program in za vajo so imele razmeroma malo časa, v drugačnih okoliščinah bi bili rezultati morda celo drugačni. Grassijeva ima vsekakor močno dirigentsko iniciativo, to je več od karizme.«
Urša Lah, Slovenija, Norveška: »Zelo sem vesela, da je bil odziv na tekmovanje tako dober, da se je prijavilo kar 19 kandidatov. Občudujem njihov pogum, da se izpostavijo, mnogi med njimi so že uveljavljeni dirigenti z lepimi tekmovalnimi rezultati. Glede kakovostne ravni udeležencev smo kar primerljivi z Evropo – v nekaterih parametrih smo, v nekaterih sicer še ne. Tekmovanje je tek na kratke proge. Tisti, ki je bolj karizmatičen, uspe prepričati zbor in žirijo prej, ni pa rečeno, da tisti tudi najbolje delajo s svojimi sestavi, zato je treba te rezultate jemati tudi z nekaj rezerve. Vse tri naše finalistke so bile zelo prepričljive, ena bolj tehnično, druga bolj karizmatično, Petra Grassi je dober kompromis med obojim.«
Marko Hribernik, Slovenija: »Finalistke so bile res zelo izenačene, vsaka od njih je imela svoje kvalitete in svoje pomanjkljivosti. Petro Grassi je na vrh postavilo globoko občutenje glasbe, v njej vidim velik glasbeni potencial. Vsi tekmovalci so imeli možnost pogovora s člani žirije, prepričan sem, da je vsak dobil zase koristne in dragocene nasvete, ki jih bodo lahko s pridom izkoristili pri svojem nadaljnjem udejstvovanju na tem področju.«
Holger Speck, Nemčija: »Najprej bi rad pohvalil pobudnike tega tekmovanja. Vem, da imate veliko mladih, ki jih zanima zborovsko petje. Vsi udeleženci tekmovanja so res dobri glasbeniki, na različnih ravneh, seveda. Sodeloval sem že na podobnih tekmovanjih v Španiji, Nemčiji, Belgiji …, vaše se od teh razlikuje po vzdušju, tu je to veliko prijaznejše, bolj prijateljsko, konkurenti si med seboj pomagajo in drug drugemu priznajo njegove vrline, prav posebna atmosfera preveva tole vaše tekmovanje. Druga posebnost je slovenska literatura – tu sem začutil posebno, slovensko artikulacijo fraziranja. Kar se rezultatov tiče: člani žirije smo seveda različne osebnosti, vsak ima ‘svoja ušesa’, posluša s svojim srcem in ima svoje specifične glasbene izkušnje, vendar lahko rečem, da smo prav hitro prišli do skupne odločitve, vsi stojimo za njo. Sprašujete me, kaj bi svetoval mladim slovenskim zborovskim dirigentom? Vsem bi svetoval, naj iščejo gibe, ki odslikavajo njihovo notranjo glasbeno izpoved. Ne delajte šolsko, ne dirigirajte shematično, z dirigentsko tehniko izkazujte svojo glasbeno osebnost. Vem, za to je treba nekaj poguma. Kar zadeva to, lahko ugotovim, da je med finalistkami nekaj razlik.«
Dekliški pevski zbor Akademije za glasbo v Ljubljani, dirigent Marko Vatovec
Foto: arhiv zbora
Mateja Černic (1983) je diplomirala iz glasbene pedagogike in študira zborovsko dirigiranje na Konservatoriju v Trentu, vodi Dekliško vokalno skupino Bodeča neža in Goriški komorni zbor:
»Lani sem sodelovala na podobnem italijanskem tekmovanju, tako da sem prišla na to preizkušnjo že z nekaj izkušnjami. Zelo me veseli, da ima zdaj tudi Slovenija tako tekmovanje, saj je zborovska dežela.«
Iz zakulisja tekmovanja
Pa še nekaj besed o demonstracijskih zborih, ki so sooblikovali kreacije naših mladih dirigentov. To so bili Dekliški pevski zbor Akademije za glasbo v Ljubljani, Komorni zbor DEKOR in Zbor Slovenske filharmonije s svojimi umetniškimi vodji, Markom Vatovcem, Sebastjanom Vrhovnikom in Martino Batič, ki je povedala, kako je prišlo do izbora 24 tekmovalnih delov (skladb oz. odlomkov iz Bachovega moteta): »S skupnimi močmi smo ‘prerešetali’ sporede sodelujočih zborov. To je racionalna odločitev. Priprava takega sporeda je seveda odvisna od sposobnosti in razpoložljivosti posameznega ansambla, zato je za začetek pobrskati po njegovem železnem repertoarju seveda najbolj smiselno in praktično. Ker gre za nacionalno tekmovanje smo izbirali med slovensko literaturo, Bach pa je zgodba zase, poiskali smo ga v lanskem repertoarju Komornega zbora DEKOR.«
Komorni zbor DEKOR, gostujoči dirigent Sebastjan Vrhovnik
Foto: Iztok Ameršek
Klara Maljuga (1993) študira zborovsko dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, vodi več sestavov v Ljubljani in Vipavi, med drugim moško vokalno skupino Klapa Planta in APZ Alojzij Mav:
»Z uvrstitvijo v polfinale sem tudi samo sebe presenetila. Bilo je zelo naporno in stresno. Lahko rečem, da bi tretjo etapo po teh naporih le težko zdržala. Sam študij pravzaprav niti ni bil tako zelo težaven, naporno je bilo soočenje z zbori, ko se je treba znajti v vsaki situaciji, tudi tisti, ki je niti slučajno ne pričakuješ.«
Pripraviti demonstracijski zbor tako, da bo na tekmovanju sodeloval na pravi način, seveda ni enostavno. Vsi trije zbori so poleg notnega zapisa obvladali tudi interpretacijo svojega dirigenta, to pa je na tekmovanju treba izbrisati iz spomina pevcev … Kako jim je to uspelo, razlaga Marko Vatovec: »Gre za povsem drugačno situacijo, kot če bi se zbor pripravljal na to, da sam nastopi ali pa da nastopi s točno določenim dirigentom. Poskušal sem čim bolje pripraviti to, kar je zapisano v partituri, in pevke opozarjal na različne možnosti, ki jih vsaka partitura nudi, te možnosti smo tudi preizkušali. Zelo pomembno je, da pevci partiture obvladajo do te mere, da lahko dirigentu čim bolj sledijo. Včasih je pri taki pripravi izziv tudi to, da dirigentu sledijo celo takrat, ko nič ne pokaže, se pravi, da so veren odsev njegove roke. Zanimivo je, da se zvok zbora v trenutku spremeni, ko stopi predenj drug dirigent, vsak namreč na neki način nosi svoj zvok s sabo.«
Zbor Slovenske filharmonije, dirigentka Martina Batič
Foto: Janez Kotar
Monika Fele (1991) je študentka solopetja na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter članica profesionalnega Zbora Slovenske filharmonije, soustanovila in vodila je Mešani pevski zbor Cum anima v Šmartnem pri Litiji, od leta 2014 vodi Ženski komorni zbor ČarniCe:
»Nisem študirala dirigiranja; rada sem imela zborovsko petje in na neki točki sem začela tudi dirigirati. S svojim zborom sem se doslej že nekajkrat izkazala, vedno več pevcev imam, neposredno kot dirigentka pa še nikoli. Zanimalo me je, koliko zmorem iztisniti iz partitur, ki si jih nisem izbrala sama.«
Vzporedno dogajanje
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti je v projektu sodeloval na več področjih, med vidnejšimi je gotovo priprava vzporednega izobraževalnega programa. Svetovalka za zborovsko dejavnost pri JSKD, Mihela Jagodic, pojasnjuje: »JSKD je nekakšen vmesni člen med Akademijo za glasbo in Slovensko filharmonijo, med šolajočimi se, bodočimi profesionalci in tistimi, ki to že so. Pomembno se nam zdi, da številni zbori, ki delujejo v Sloveniji, delajo pod vodstvom čimbolj izobraženih in informiranih zborovodij – to je v dobro zborovske dejavnosti kot celote. Veliko izkušenj imamo s ponudbo izobraževalnih programov za dirigente, ki niso akademski glasbeniki, pa smo se tudi tokrat odločili vključiti te vsebine, da bi tako obogatili program. Ta, izobraževalni del programa naj bi bil namenjen tako študentom kot tudi odrasli populaciji in moram priznati, da nas je odziv presenetil. Veseli nas udeležba študentov glasbene pedagogike in dirigiranja, saj mentorji zdaj vzgajajo novo generacijo bodočih zborovodij. Bi pa teme, ki so bile ponujene, prav prišle tudi tistim, ki že dolgo vodijo zbore, saj se dejavnost razvija in je treba spoznati tudi aktualna področja ali pa obnoviti tista znanja, ki so tako samoumevna, da včasih na njihov pomen pozabimo.«
Alenka Podpečan (1989) je študentka magistrske stopnje zborovskega dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pevka in asistentka dirigenta Komornega zbora Ave, vodi mešana zbora Pomlad iz Novega mesta in Cantemus iz Kamnika:
»Z drugim mestom sem zelo zadovoljna, pravzaprav bi bila zadovoljna z vsakim mestom. Nastopati v tej prečudoviti dvorani Slovenske filharmonije s temi prečudovitimi zbori, že to je dosežek. Kako mi bo služila ta izkušnja? Rekla bi, da sem šla tokrat čez težko skalo, zdaj bo vse laže; laže bo dihati, dobila sem več poguma, samozavesti, zadovoljstva, bolj si bom zaupala.«
Predavanja, delavnice in študijske skupine, kakor so poimenovali posamezne dele izobraževalnega programa, so vodili ugledni predavatelji: mag. Tomaž Faganel je mlade usmerjal v pravilno poslušanje in jim nanizal seznam pasti pri oblikovanju programskega lista; Reiner Schneider-Waterberg, član nemške vokalne skupine Singer Pur, je natresel vrsto zanimivih možnosti, kako povezovati koncertni spored in ga tako približati poslušalcem; dr. Daniel Svenšek je s fizikalne plati osvetlil primere (ne)akustičnosti prostorov; člani okrogle mize Franka Žgavec, Simona Rožman Strnad in Damijan Močnik – posvet je vodila kolegica Rossana Paliaga – pa so spregovorili o tem, kako pomembno je dobro oblikovati program koncerta oz. nastopa za različne priložnosti.
Petra Grassi (1988) je diplomirala iz klavirja in glasbene pedagogike v Trstu ter magistrirala iz zborovskega dirigiranja v Trentu, je članica profesionalnega vokalnega kvarteta La rosa dei venti in skupine Ut insieme vocale-consonante, med drugim vodi Dekliški pevski zbor Kraški slavček, vokalno skupino Vikra in Deželni mladinski zbor Furlanije – Julijske krajine:
»Ko sem na mednarodnem tekmovanju v Torinu dosegla tretjo nagrado, so rezultat objavili pod imenom Petra Grassi – Italija. Moram reči, da sem jokala od sreče, vendar sem jokala v slovenščini. Danes sem srečna, ker sem se končno počutila kot slovenska dirigentka v slovenskem hramu. To je bilo nekaj neprecenljivega. Več kot sama nagrada je vredno to, da sem dirigirala slovenske skladbe, med njimi skladbo tržaškega skladatelja Marija Kogoja, kar ima zame še poseben pomen.«
Za konec
Bilo je pestro in zanimivo za pasivne udeležence, napeto, utrudljivo in več kot stresno za aktivne. Seveda, kdor je bil za trud poplačan, mu je energije ostajalo, adrenalin se je dvignil do plafona; kdor ni izpolnil svojih pričakovanj ali morda ni imel možnosti pokazati, kaj vse zna in zmore, se mu nova priložnost ponuja že čez tri leta. »Tako smo presodili v organizacijsko-umetniškem odboru tekmovanja,« pojasnjuje Sebastjan Vrhovnik, »ocenjujemo, da se generacija študentov v treh letih zamenja in na plan prihajajo nova imena, tem pa se seveda lahko pridružijo tudi tisti, ki menijo, da so pridobili nova znanja in so sposobni boljše uvrstitve.«
Uspešnost prve izvedbe dogodka praviloma poraja nove zamisli v smislu zanimivosti, izpopolnjevanja, celo nadgrajevanja. O tem Martina Batič takole: »Ja, uspelo je, to je res, seveda bomo tekmovanje izboljševali in nadgrajevali, vendar pa vsaka taka stvar zahteva najprej evalvacijo. Vsekakor bomo zgodbo nadaljevali, ker je pomembna. Zamisli je veliko, važno je, da je postavljen dober skelet …Tudi mednarodna udeležba je med idejami, seveda, predvsem zato, ker je tekmovanje Eric Ericson, na katerem sem sama pred desetimi leti sodelovala, iz finančnih razlogov usahnilo.«
Vsi tekmujoči dirigenti z žirijo
Foto: Darja Štravs Tisu
Nagrade in posebna priznanja:
1. mesto: Petra Grassi
Nagradi:
- nagradni koncert z Zborom Slovenske filharmonije v sezoni 2017/2018 (nagrado podeljuje Slovenska filharmonija)
- plačilo prijavnine na Svetovnem zborovskem simpoziju v Barceloni 2017 (nagrado podeljuje JSKD)
2. mesto: Alenka Podpečan
Nagrade:
- brezplačna udeležba na seminarju Glasbene matice Ljubljana (nagrado podeljuje Glasbena matica Ljubljana)
- plačilo prijavnine na Svetovnem zborovskem simpoziju v Barceloni 2017 (nagrado podeljuje JSKD)
- nagradni koncert z enim od zborov Akademije za glasbo v sezoni 2016/2017 (nagrado podeljuje Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani)
3. mesto: Monika Fele
Posebna priznanja:
- za najboljše vodenje vaje v polfinalu: Alenka Podpečan
- za dramaturško izdelavo interpretacije skladb v kvalifikacijah: Monika Fele
- za dosledno sledenje notnim zapisom: Mateja Černic
