Zbor, v katerem je vsak pevec protagonist in vsak enakovredno nosi odgovornost dobrega nastopa – tako naj bi zvenel opis slehernega zbora in zagotovo vse to velja tudi za letošnje zmagovalce velike evropske zborovske nagrade, ki so jo 21. aprila podelili v Dvorani Union v Mariboru. Indonezijski Otroški zbor Resonanz je na visoki ravni pokazal splošno težnjo pri azijskih zborih – pristop, ki postavlja petje na prvo mesto, a kot del večje celote, ki obsega še druge vidike odrskega nastopa.
Prepričljivi tako v renesansi kot romantiki in indonezijski ljudski glasbi
Člani zbora, ki se ponaša z letošnjo veliko nagrado, so namreč soustvarjalci glasbenega, performativnega dogodka, pri katerem so pokazali visoko mero samostojnosti, ki očitno ne izhaja samo iz poglobljene priprave na nastop. Glasbeno opismenjevanje in razumevanje tako vsebin kot stilnih zahtev izvajanih skladb daje tem pevcem poseben čar, saj so sposobni ustvariti zelo jasno zaznamovano vzdušje in doživljajo vsako skladbo z glasom, mimiko, včasih tudi z gibi. Imitacija gamelanskega orkestra, ki spada v balijsko glasbeno dediščino, je v njihovih izvedbah prepričljiva tako kot poduhovljena lepota prozornih renesančnih vklikov dveh serafinov Tomasa Luisa de Victorie, ki jim lahko brez težav sledi pripovedna, živobarvna slika Schumannovega Povodnega moža.
Široko glasbeno razgledan zborovodja, čigar uveljavljenost se širi iz Azije v Evropo
Da bi vsaj delno razumeli, kako deluje tovrstni otroški zbor, smo se v zakulisju velike nagrade pogovorili z zborovodjo. Avip Priatna je azijski glasbenik z globokim poznavanjem zahodne glasbene literature, stilov, načinov izvajanja. Po izobrazbi je pianist, zborovodja, dirigent in arhitekt. V »grajenju« glasbenih svetov se je izpopolnjeval na Visoki šoli za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju, kjer je študiral zborovsko dirigiranje v razredu priznanega Güntherja Theuringa. Po diplomi s pohvalo je bil asistent pri Dunajskem mladinskem zboru (Wiener Jeunesse Chor) in član Dunajskega pevskega društva (Wiener Singverein) ter Dunajskega visokošolskega komornega zbora (Wiener Hochschule Kammerchor). Postal je referenčna glasbena osebnost v svoji državi in je zelo znan tudi pri zahodnih zborovskih navdušencih, saj poleg Otroškega zbora Resonanz dirigira tudi prav tako znanemu in večkrat nagrajenemu zboru odraslih Batavia Madrigal Singers iz Džakarte.
Večina pevcev zbora Resonanz se izpopolnjuje v istoimenskem glasbenem središču Music Studio. Priatna je ustanovil otroški zbor leta 2007 in ga vodi z dvema asistentoma. Po mnogih prvih nagradah na festivalih v azijskih državah se je zbor kmalu uveljavil tudi na zahodu s prvimi nagradami na tekmovanjih v Italiji, Španiji, ZDA. V letošnji finale za veliko nagrado Evrope v Mariboru se je uvrstil zaradi zmage na tekmovanju v Tolosi lani novembra.
V besedah skromen, na odru »tiho« zgovoren
Indonezijski dirigent se je z veseljem odzval povabilu na pogovor o delovanju zbora, ki se lahko ponaša z veliko evropsko zborovsko nagrado 2018. Njegovi odgovori so kratki in jasni, o dosežkih pa najbolj zgovorno pripoveduje na odru, ko stopi pred skupino otrok in najstnikov, ki bi jih težko označili za amaterje.
Za intonacijo niste potrebovali glasbila in niti vilic, saj vaš zbor deluje kot »klaviatura«: otroci sami najdejo intonacijo. Poleg tega, da so vsi notalni …
»Nekateri pevci igrajo klavir, drugi začnejo zelo zgodaj s študijem solfeggia, tretji pa imajo absolutni posluh.«
Njihovi glasovi ne zvenijo otroško: moramo razlog poiskati v fiziologiji ali v tehniki?
»Idealno si predstavljam toplino zvoka tudi pri otroških glasovih. Pevci so seveda svobodni, nobenega ne silim v zvok, ki se ne usklajuje z zmožnostmi in starostjo. Je pa res, da intenzivno delamo na vokalni tehniki in na izobraževanju glasov. Zelo tanki glasovi namreč nimajo resonance.«
Peli ste skladbe v različnih tujih jezikih, vedno z odlično in razumljivo izgovorjavo. Imate morda mentorje tudi za jezike, v katerih pojete?
»Študiral sem v Avstriji, kjer sem pridobil nekaj znanja na tem področju, eden od naših zborovodij se je izpopolnjeval v Nemčiji, italijanščina in latinščina pa nam ne ustvarjata velikih težav, saj vsebujeta zvoke, ki so zelo podobni našemu jeziku. Poleg tega vsi pevci govorijo angleško.«
Kaj bi lahko povedali o tako suverenem obvladanju različnih stilov pri tako mladih pevcih?
»Z njimi se vedno pogovarjam o namenu skladbe in skupaj si predstavljamo zborovski zvok, ki je najtesneje povezan z vsebino določenega besedila ter slogom skladatelja. Osnova njihovega obvladanja stilnih značilnosti izhaja iz doživljanja pomena besedila. Če pomislimo na primer na skladbo, kot je Steal away, sem jim seveda razložil vsebino, a določene teme so prav gotovo precej zahtevne za tako starost. Zato se moramo učiti, kako pristopiti k temu, razmisliti, kako bodo otroci doživljali stvari, ki jih ne poznajo. Zvok dejansko nastane iz njihovih čustev in predstave.«
Koliko je za vaše delo pomembno, da ste živeli in študirali v Evropi?
»Evropa je zibelka resne glasbe. Na Dunaju sem lahko med študijem harmonije, klavirja in dirigiranja razčlenil marsikatero skladbo, razumel sem pomen barv in tonalitet, vlogo modulacije in povezavo vseh teh elementov z besedilom. Vse to skušam na primeren način deliti s člani tega zbora.«
V Džakarti imate tudi zbor Batavia Madrigal Singers.
»Ta dva zbora sta povezana, sta del iste šole in nekateri pevci zbora odraslih imajo otroke, ki pojejo v zboru Resonanz. Skupini sta naša zborovska družina.«
Je delati z odraslimi pevci lažje ali težje?
»Za otroke je težje oblikovati barve, kar si odrasli predstavljajo in premorejo veliko bolje, a moram priznati, da so otroci včasih hitrejši …«
Ob petju otroci tudi igrajo in plešejo. Imate posebne tečaje za izvajanje koreografij na zborovskih nastopih?
»Včasih sodelujemo s koreografi, včasih sami otroci predlagajo gibe, kot je veljalo za Steal away. Ko pa gre za ljudske skladbe, poskrbimo za izvirne koreografije s pomočjo poklicnega balijskega plesalca.«
Kaj pa bi lahko povedali o vaših uniformah: gre za stilizacije ljudskih noš ali imajo določen pomen?
»Naše uniforme so stilizacije balijskih noš. Eden od staršev oblikuje vzorce, kar je še dodatni dokaz, da smo res široka in povezana ekipa in da je podpora staršev pri takem delu res bistvenega pomena.«
V ozadju vrhunskih odrskih nastopov otrok sodelovanje velike skupine soustvarjalcev
Ko se pogovor dotakne vsakdanjega, zakulisnega dela izven učilnice in odra, se razdalje (tudi geografske) zmanjšujejo z mislijo na starše, ki si vsak dan prizadevajo, tako v Džakarti kot v Ljubljani, da bi otroci redno obiskovali pevske vaje, da bi v zboru doživljali nepozabne izkušnje. Za vse to je nujno potrebna ne samo finančna podpora, ampak tudi dejansko sodelovanje pri uresničitvi dogodkov. Dobri in vrhunski otroški zbori niso nikoli in nikjer samo zbori dobrih pevcev, temveč skupine, v katerih zborovodja in starši sodelujejo z medsebojnim zaupanjem za doseganje skupnega cilja. Zato zagotovo ni vseeno, da so nekateri starši zborovski pevci, ki razumejo notranje dinamike zborovskih skupin in pomen določenih investicij.
V zadnjih letih je TRCC zmagal na več mednarodnih zborovskih tekmovanjih: leta 2012 med otroškimi zbori na Baliju, naslednje leto na mednarodnem tekmovanju otroških in mladinskih zborov v Hongkongu. Leta 2015 so pevci na mednarodnem zborovskem festivalu Golden Gate v San Franciscu osvojili štiri nagrade. Leta 2016 so bili prvi med otroškimi zbori in absolutni zmagovalci tekmovanja Claudio Monteverdi v Benetkah. Julija lani je zbor uspeh ponovil v Rimu na tekmovanju Musica Eterna Roma, novembra pa osvojil veliko nagrado 49. Mednarodnega tekmovanja Tolosa. Zborovske nagrade so vedno skupinska priznanja: v primeru otroških zborov je zaslužna delovna skupina vedno večja od tiste, ki stopi na oder.