Stanko Premrl v mladih in zrelih letih
Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Letos se spominjamo skladatelja Stanka Premrla ob petdeseti obletnici smrti. Lahko bi rekli, da njegova dediščina še vedno živi v slovenskih cerkvah, saj je njegova glasba za različne dele cerkvenega leta nepogrešljiv repertoar ljudskega in zborovskega petja ter s tem spremljevalka in sooblikovalka praznikov. Sicer pa se zdi, da Premrla kljub njegovi izjemni vlogi na različnih glasbenih področjih ne poznamo dovolj in da nima pravega mesta v našem skupnem kulturnem spominu. Da bi osvetlili osebnost, življenje in delo Stanka Premrla, glasbenega ustvarjalca izpod Nanosa – tudi skladatelja slovenske himne, Zdravljice – je nastal ta prispevek. V sredo 18. novembra 2015 pa bo v stolnici okviru Sakralnega abonmaja ob Premrlovem jubileju tudi orgelski koncert in spominska maša z njegovimi skladbami ter za zaključek še oratorij Sv. Jožef v izvedbi zbora in orkestra Consortium musicum pod vodstvom Gregorja Klančiča s solistoma Thereso Plut in Rokom Bavčarjem.
Življenje in delo
Stanko Premrl je bil rojen 28. septembra 1880 v Podnanosu (nekdaj Št. Vid pri Vipavi), umrl pa je v Ljubljani, 14. marca 1965. V Ljubljani je obiskoval Klasično gimnazijo, nato je jeseni 1899 vstopil v bogoslovno semenišče in študiral teologijo. V duhovnika je bil posvečen leta 1903, eno leto je opravljal službo kaplana na Vrhniki, nato pa je šel študirat glasbo na Dunaj. Že kot gimnazijec je pel v šolskem zboru in kasneje zbor tudi vodil, orglal je v ljubljanskih cerkvah, vpisal se je na Glasbeno matico in tudi sicer spremljal glasbeno življenje v mestu. V semenišču je prevzel zbor bogoslovcev, po mašniškem posvečenju pa je postal predsednik semeniškega Cecilijinega društva. V Ljubljani začeto glasbeno izobraževanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je študiral kompozicijo in orgle, iz katerih je tudi diplomiral leta 1908. Po vrnitvi v Ljubljano je v letih 1909–1910 prevzel vse pomembne glasbene službe v ljubljanski škofiji in pri tem nasledil Antona Foersterja: profesor in vodja Orglarske šole, regens chori in organist ljubljanske stolnice, pisec in urednik Cerkvenega glasbenika. Vse te službe je opravljal tri desetletja in se jim odpovedal ob svoji šestdesetletnici, leta 1940. Ostal je le še urednik Cerkvenega glasbenika in redni profesor za orgle na Glasbeni akademiji, kjer je poučeval od leta 1939. Ob koncu druge svetovne vojne so Premrla na Akademiji upokojili, Cerkveni glasbenik pa je prenehal izhajati. Premrl je bil zadnjih dvajset let življenja precej odmaknjen od javnosti, umrl je star 84 let in bil pokopan na duhovniškem oddelku na pokopališču Žale v Ljubljani. Z obsežnim organizacijskim, uredniškim, publicističnim, pedagoškim, vzgojnim, skladateljskim in izvajalskim glasbenim delom je Premrl postal osrednja osebnost slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja.
Premrlova rojstna hiša v Podnanosu s spominsko ploščo na fasadi
Foto: arhiv avtorja
Spomini na Premrla
V pogrebnem nagovoru se je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik Premrla spominjal zlasti kot zglednega duhovnika (ki je prejel tudi več častnih duhovniških naslovov), skladatelja in vzgojitelja, ki je ključno zaznamoval slovensko cerkveno glasbo prve polovice in sredine 20. stoletja: »Na tem koščku pokopališča počiva že dolga vrsta vaših prijateljev in sodelavcev, marljivih duhovnikov, ki pa so morali delo za Boga in za duše ter za katoliško kulturo pustiti. Tesno nam postaja ob misli, da skoraj ni nikogar, ki bi njih kulturno delo vredno nadaljeval. Zdaj ste pa nepričakovano odšli za njimi tudi vi, ki ste bili v cerkveni glasbi še vedno živ dokaz velike dobe, nam duhovnikom pa spoštovanja vreden zgled duhovnika po Božji volji in neutrudljivega delavca v svojem poklicu. Cerkvena glasba zadnjega pol stoletja nosi neizbrisen pečat vaše osebnosti. Še danes živi največ od vašega dela in bo to še dolgo v bodoče.«
Zanimivi pa so zlasti osebni spomini Mirjam Tozon in Primoža Kureta na Premrla in govorijo o človeškem stiku in vtisu, ki ga je napravil na mlajše sogovornike. Tako Tozonova kot Kuret sta živela v bližini ljubljanske stolnice in sta imela v mladih letih veliko priložnosti za srečevanja s Premrlom. V biografiji Rože in trnje ga Mirjam Tozon omenja v več poglavjih, zlasti pa je izpostavila njegovo izjemno orgelsko igro in odlično sodelovanje s Francem Kimovcem na ljubljanskem stolnem koru – Premrl je bil za orglami, Kimovec pa je dirigiral zboru (tak tandem sta bila v šestdesetih letih tudi regens chori Venceslav Snoj, ki je orglal, dirigiral pa je njegov pomočnik Mirko Cuderman): »Sedanje velike Milavčeve orgle imajo tri manuale in dvainpetdeset registrov. Ko je nanje igral profesor Stanko Premrl, smo vsi pevci in poslušalci nemo poslušali. Zamaknil se je v svoj svet. Sprva je igral iz partiture, ki jo je imel pred seboj, potem pa je začel razpredati svoje modulacije. Pozabil je na dirigenta, pozabil je na pevce, umaknil se je v svoj svet, ki ga je razumel le on. Dirigent doktor Kimovec, izreden glasbenik, teoretik, razgledan, odličen v svoji stroki, se je naslonil na pult in svojemu kolegu in prijatelju, s katerim sta se tako čudovito dopolnjevala, prepustil prosto preludiranje, kot se pač prepusti otroku priljubljena igrača. Po končani igri se mu je Kimovec le nasmehnil, Premrl pa je v zadregi začel grupirati registre, se sklonil k pevcem zdaj na levo, zdaj na desno, in se jim nerodno smehljal. Z roko je potegnil preko glave, preko las na svoji asketski pričeski, desnico si je vtaknil pod levo pazduho in z nogo bingljal sem in tja.« Kot glasbenika – organista ga je izjemno občudoval tudi Primož Kuret, v uvodnem zapisu v Premrlov zbornik (izšel je po simpoziju leta 1995) pa je povzel tudi nekaj Premrlovih značajskih lastnosti in njegov izgled: »Med drugo svetovno vojno, pa tudi pozneje, sem ga pogosto srečeval, ker smo bili skoraj sosedi. Bil je droben, zgrbljen mož, ki je hitro govoril in sem ga sila težko razumel. Z mojim očetom sta se vedno ustavila in malo poklepetala. Ko sem se začel učiti klavir in je zvedel, da se ukvarjam z glasbo, me je povabil, da pridem na kor cerkve sv. Jožefa, kjer je včasih orglal. Iz majhnega, drobnega in nadvse prijaznega moža se je nenadoma spremenil v odločnega in energičnega glasbenika. Ko pa je odprl vse registre na orglah in sem občudovaje gledal njegovo spretnost na pedalih, sem začel gledati nanj čisto drugače kot prej. Zbor, ki ga je vodil, je potegnil za seboj z žarom svoje muzikalne narave in uspel je ustvariti to, čemur rečemo glasbeno doživetje. Lahko rečem, da je bil prvi glasbenik v mojem življenju, ki me je očaral s svojo muzikalnostjo, virtuoznostjo in odločnostjo.«
Premrl je bil vodja stolnega kora in organist v ljubljanski stolnici več kot trideset let. V sredo 18. novembra 2015 bo v tej cerkvi okviru Sakralnega abonmaja ob Premrlovem jubileju orgelski koncert in spominska maša z njegovimi skladbami ter za zaključek še oratorij Sv. Jožef v izvedbi zbora in orkestra Consortium musicum pod vodstvom Gregorja Klančiča s solistoma Thereso Plut in Rokom Bavčarjem.
Foto: arhiv avtorja
Premrlova glasbena dediščina
Premrl je tri desetletja opravljal vse najpomembnejše glasbene službe v ljubljanski škofiji, stolni kor je bil središče glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja, Premrlovo delo pa so nadaljevali in razvijali njegovi številni učenci. V svojem življenju je Premrl opravil izjemno delo, za umetnike pa lahko rečemo, da tudi po smrti živijo dalje v svojih delih. Premrl velja za enega najbolj plodovitih slovenskih skladateljev, ustvaril je okrog 1200 sakralnih in okoli 800 posvetnih skladb. V njegovem opusu prevladujejo zborovska dela in orgelske skladbe (znamenite so zlasti božične Pastorale in variacije na slovenske ljudske cerkvene pesmi), nekaj je velikih vokalno-instrumentalnih del (oratorij Sončna pesem svetega Frančiška, oratorijska kantata Sveti Jožef, številne maše, med katerimi izstopa Missa St. Josephi) in samospevov (cikel Božične skrivnosti), redkejše pa so samostojne instrumentalne skladbe (znamenit je njegov orkestralni Scherzo, ki so ga na Radiu Slovenija posneli in velikokrat predvajali). Slogovno je Premrl ostajal v okviru poznoromantičnega glasbenega izraza, z delnimi vplivi glasbenega impresionizma, vendar je v slovenski cerkveni glasbi Premrl obveljal za velikega modernista in prenovitelja, saj je prekinil s ceciljanstvom in v tradicijo cerkvene glasbe prinesel nove prijeme. V skladateljevem času so njegova cerkvena dela zato delovala izrazito sodobno, v primerjavi z njimi pa je posvetni opus bolj tradicionalen, zlasti če imamo v mislih dela nekoliko mlajših Premrlovih sodobnikov, kot sta Marij Kogoj in Slavko Osterc. Premrlov glasbeni razvoj delimo na tri obdobja, gre pa predvsem za razvoj v harmoniji.
Videli smo, da je Premrlov opus velik in raznolik, sprašujemo pa se, kako Premrlove skladbe živijo med slovenskimi glasbeniki in ali se jih izvaja? Zapis seveda ne more povzeti vseh priložnosti, sporedov in ansamblov, ki so izvajali Premrla, lahko pa naniza nekaj glavnih poudarkov. Najbrž ni cerkvenega praznika, da ne bi po slovenskih korih izvajali Premrlovih skladb, zlasti za božič in veliko noč, ko zazvenijo pesmi, kot so Angelsko petje in Le spi nebeško Dete ti ali pa Kristus je vstal in Veliko noč praznujmo. Zaradi izvajalske zahtevnosti pa so redkeje na sporedu kompleksnejše skladbe, kot so velikonočni Graduale in Dominica Resurrectionis, himnična Hvalite Gospoda in Marijina pesem Z glasnim šumom s kora. Na ljubljanskem stolnem koru je železni repertoar Maša sv. Jožefa, ki jo občasno izvajajo za največje slovesnosti, za povprečni slovenski cerkveni zbor pa je najbrž prezahtevna. Premrlova velika vokalno-instrumentalna dela s sakralno tematiko je večkrat izvedel dirigent Mirko Cuderman z zborom in orkestrom Consortium musicum oziroma Slovenskim komornim zborom (danes Zbor Slovenske filharmonije): oratorij Sončna pesem sv. Frančiška leta 1973 v Gorici, oratorijska kantata Sv. Jožef leta 1980 v Ljubljani in nato ponovno leta 1993 v Vokalnem abonmaju Slovenske filharmonije (letos 18. novembra bo v ljubljanski stolnici v okviru Sakralnega abonmaja ob Premrlovem jubileju oratorij Sv. Jožef izvedel zbor in orkester Consortium musicum s solistoma Thereso Plut in Rokom Bavčarjem pod vodstvom aktualnega regens chori ljubljanske stolnice Gregorja Klančiča, poleg orgelskega koncerta in spominske maše s Premrlovimi skladbami). Cuderman je s Slovenskim komornim zborom v župnijski cerkvi v Podnanosu in v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji izvedel tudi koncerta Premrlovih sakralnih skladb, in sicer ob simpoziju o Stanku Premrlu leta 1995 – en del simpozija je potekal v Podnanosu, osrednji del pa Ljubljani v organizaciji Akademije za glasbo in Teološke fakultete.
To so bili načrtni poskusi predstavljanja Premrlovih skladb javnosti, sicer pa se zdi, da med slovenskimi zbori Premrlove posvetne skladbe niso posebej popularne in so le redko prisotne na koncertih, z izjemo Zdravljice seveda. Najbrž je njihova vsebina preveč odmaknjena od miselnosti našega časa, saj je večinoma narodno probudna in domačijska ter ne sodi v koncept izbora sodobnih zborovodij. Hkrati mnoge Premrlove pesmi izvajalcem ne predstavljajo glasbenega izziva, saj so manj zahtevne, a je treba poudariti, da so v njegovem posvetnem opusu tudi nekatere kompleksnejše zborovske skladbe, kot so Pesem drevesa, Luna in zvezde ali Pesem žerjavov. Če spremljamo zgodovino slovenskega državnega zborovskega tekmovanja Naša pesem v Mariboru, vidimo, da je med slovenskimi zborovskimi skladatelji Premrl med najmanj izvajanimi. Njegove skladbe so se pojavile le občasno: s pesmijo Luna in zvezde je leta 1982 nastopil zbor Consortium musicum pod Cudermanovim vodstvom, s pesmijo Polžek leta 1999 Komorni zbor Ipavska pod Ščekovim vodstvom in leta 2003 Mešani pevski zbor Postojna pod vodstvom Mateja Penka. Število izvedb Premrlovih skladb na tekmovanju Naša pesem pa se je bistveno povečala leta 2003, ko je bila za moške zbore predpisana obvezna pesem Pomlad.
Občasno pridejo na koncertne sporede tudi Premrlove orgelske skladbe in samospevi – Marcos Fink je cikel Božične skrivnosti izvedel v Vokalnem abonmaju in ga tudi posnel za zgoščenko, Premrlove samospeve pa je vključil tudi v Antologijo slovenskega samospeva (oboje je izšlo pri ZKP RTV Slovenija). Tudi sicer lahko prisluhnemo širokemu izboru Premrlovega cerkvenega in posvetnega opusa na zgoščenkah, za to je spet sistematično poskrbel Mirko Cuderman v zbirkah Slovenska zborovska glasba in Musica sacra slovenica ter s posnetki koncerta duhovne glasbe ob Premrlovem simpoziju in izvedbe oratorijske kantate Sveti Jožef. Zgoščenko Premrlovih skladb je posnel tudi primorski kvintet Ventus, številne Premrlove cerkvene pesmi, še zlasti božične, so del prazničnih koncertnih sporedov različnih institucij in pevskih zborov, najdemo pa jih tudi posnete na mnogih kompilacijah.
Dirigent Mirko Cuderman je posnel velik del Premrlovega zborovskega opusa, tako posvetnega kot sakralnega.
Foto: Slovenski zborovski arhiv
Odnos do Premrla
Premrlovo življenje in delo je med glasbenimi raziskovalci dobro poznano, Edo Škulj je leta 1972 doktoriral iz Premrla, enako tudi Andrej Misson leta 1996, izčrpno pa so ga različni avtorji obravnavali na že omenjenem simpoziju leta 1995. Prav tako lahko rečemo, da Premrlova cerkvena zborovska dela pevci, zborovodje in organisti dobro poznajo. Postavlja pa se vprašanje, če javnost pozna Premrla in če je del splošnega kulturnega spomina? Odgovor je najbrž negativen, saj na vprašanje o avtorstvu državne himne velika večina odgovori, da je to pesnik France Prešeren, avtorja glasbe pa ne poznajo. Premrl je Zdravljico uglasbil leta 1905, prvič pa je bila pod imenom Zdravica in brez sedme kitice (»Žive naj vsi narodi«) objavljena januarja 1906 v reviji Novi akordi. Pobuda skladatelju je bilo odkritje Prešernovega spomenika v Ljubljani, prve ideje pa je dobil na počitnicah v domačem kraju in jih zapisal na ‘škrnicelj’; skladbo je dokončal na Dunaju ter jo predložil uredniku Novih akordov. To sicer ni edina uglasbitev Prešernovega besedila, saj jih obstaja cela vrsta (Primorci radi pojejo Vrabčevo), je pa najbolj znana in je postopoma tudi postala neformalna slovenska himna. Že pred osamosvojitvijo so Premrlovo Zdravljico izvajali ob posebnih priložnostih, tako na kulturnih kot političnih prireditvah, peli so jo npr. na Prešernovih proslavah, na Slavnostnem koncertu v čast republike Slovenije v Cankarjevem domu (28. 12. 1990) ter na slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti in nove slovenske države na Trgu republike (26. 6. 1991). Prešernovo/Premrlovo Zdravljico so nato tudi formalno izbrali za slovensko državno himno, kar so zapisali v Ustavo in v zakon.
Premrlova uglasbitev Zdravljice je nastala leta 1905 in bila prvič objavljena v reviji Novi akordi januarja 1906.
Foto: Slovenski zborovski arhiv
Ne glede na velike zasluge za slovensko glasbo in avtorstvo naše državne himne pa se zdi, da je Premrl premalo poznan in cenjen. V Ljubljani, kjer je bival in ustvarjal velik del svojega aktivnega življenja, nima spominskega obeležja (tudi v stolnici ne), po njem pa so sicer poimenovali ulico, vendar ne kakšne velike in vidne v centru prestolnice, temveč ulico v nakupovalnem središču Rudnik! Zato pa toliko bolj skrbijo za ohranjanje Premrlove dediščine in spomina nanj rojaki v domačem Podnanosu; med posamezniki, ki si prizadevajo za ohranjanje Premrlovega spomina, sta pomembna Ivo Jelerčič in Jurij Rosa ter še številni drugi. Že leta 1972 so na rojstni hiši postavili spominsko ploščo, leta 2005 pa so (ob 125-letnici rojstva/40-letnici smrti/100-letnici uglasbitve Zdravljice) na osrednjem trgu odkrili Premrlov spomenik. Izdali so tudi notno zbirko Premrlovih posvetnih zborov, ki je edini tak antologijski pregled tega dela skladateljevega opusa, in več drugih priložnostnih publikacij, ki nas seznanjajo s Premrlom. Po njem se danes imenujeta tudi dva zbora iz Podnanosa: Mešani pevski zbor Stanko Premrl in Cerkveni pevski zbor Stanko Premrl.
Premrl je ostajal povezan z domačim krajem in ob priložnostnih obiskih je rad sedel za orgle v farni cerkvi; tu je obhajal tudi ponovitev zlate maše. Rodno pokrajino in njene značilnosti pa je vedno nosil s seboj in jim pripisoval tudi poseben pomen. V župnijskem arhivu v Podnanosu se je ohranil Premrlov zapis o burji, ki ga je življenjsko in glasbeno zaznamovala: »Burja na Zgornjem Vipavskem, zlasti od Vipave proti Šentvidu in dalje navzgor proti Rebernicam oziroma proti Razdrtemu, je včasih naravnost silna. /…/ Burja tudi gode v raznih niansah: od piano do mezzoforte, forte in fortissimo. Zna izvrstno naraščati in napraviti imenitne poudarke oz. sforzate. /…/ V brzojavnih drogih ob burji pojejo in piskajo vsi alikvotni toni od dna do vrha: krasna muzika! /…/ Kdor je ob burji rastel, je – če je kaj glasbenika – ob nji mnogo pridobil, zlasti smisla za prosti ritem, za živo melodijo, za pestro harmonijo in splošni kontrapunkt, kakor tudi za simfonični občut.«
Na glavnem trgu v Podnanosu so spomeniki zaslužnim rojakom, tudi obeležje Stanku Premrlu.
Foto: arhiv avtorja
_____________________
Viri in literatura:
Ivo Jelerčič, Stanko Premrl, zgibanka ob odkritju spomenika, Podnanos, 2005.
Jurij Rosa, Sebastjan Rosa, Podnanos. Št. Vid, rojstni kraj slovenske himne, Podnanos, 2007.
Edo Škulj (ur.), Premrlov zbornik, Ljubljana, 1996.
Edo Škulj, Musica Sacra Slovenica, Ljubljana, 2004.
Edo Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici, Ljubljana, 2005.
Edo Škulj, Vodnik po duhovni glasbi, Ljubljana, 2011.
Mirjam Tozon, Rože in trnje. Moje življenje, Celje, 2005.
Televizijska in radijska dokumentacija RTV Slovenija.
Župnijski arhiv Podnanos.
Antologija Slovenska zborovska glasba, Slovenski komorni zbor, Mirko Cuderman.
Antologija Musica sacra Slovenica, Slovenski komorni zbor, Mirko Cuderman.
